Pri svojem delu namreč pogosto naletijo na okrutno mučenje, razmere glede tega pa so, kot pravijo, na podeželju v povprečju hujše kot v večjih krajih. Veterinarska uprava se je zato letos drugič lotila akcije Moja žival, moja odgovornost. Tokrat s pomočjo društev, ki delujejo na področju zaščite živali; ljudem bodo razdeljevala letake, katerih namen je ozaveščati jih o pomenu odgovornega lastništva živali. Zaposleni v zavetiščih takšno akcijo podpirajo, vendar menijo, da ne bo zadostovala, če država ne bo denarno pomagala.
Človek, ki vzame k sebi psa, bi se moral pri neki službi zavezati, da bo zanj skrbel, sicer bo kaznovan, so prepričani veterinarji in drugi zaposleni v zavetiščih za zapuščene živali. Ti pri svojem delu naletijo na številne okrutnosti: na popolnoma shirane pse, privezane na meter in pol verige, brez zavetja, vode in hrane, na pse v breznih, z odtrgano čeljustjo, napol odlomljeno lopatico... Odnos Slovencev do mačk je še bistveno slabši, saj so ljudje prepričani, da se znajdejo same, da imajo devet življenj in da, razen kruha, namočenega v mleko, ne potrebujejo ničesar drugega.
"To ni res. A razmere se bodo izboljšale šele, ko nam bo uspelo s kastracijami in sterilizacijami zajeziti število živali," meni Polona Samec, ki vodi zavetišče v Horjulu. Predlaga, da to denarno podpre država, zavzema pa se tudi za to, da bi tiste, ki nameravajo imeti legla nezaželenih živali, bolj obdavčili kot tiste, ki imajo živali sterilizirane. Slovenska zavetišča so namreč polna živali, predvsem mačk in psov.
Sprejmejo vse živali
Pri Nabergojevih v Moravskih Toplicah so eni redkih, ki sprejemajo vse zapuščene živali... "Minulo soboto smo dobili dva ježka, v zadnjih dneh tri štorklje. Vse te živali so bile poškodovane v neurjih, ljudje pa so zanje poskrbeli vsaj tako, da so jih pripeljali k nam, ki znamo strokovno pomagati. Zame je napredek že to, da ne gredo brezbrižno mimo živali, ki ni njihova last," poudarja Smiljana Nabergoj. Toda kriza se po njenih besedah pozna tudi pri ravnanju z živalmi. "Zaradi pomanjkanja denarja so ljudje slabe volje, ne vzamejo si potrebnega časa niti za svoje živali, da bi v pravem trenutku poklicali na pomoč veterinarja, da bi psu zagotovili večji prostor. Opažamo, da nekateri tudi za podmladek ne poskrbijo na human način, ampak živali pokončajo; jih zakopljejo, vržejo v vodo..." ugotavlja Nabergojeva.
Po drugi strani pa priznava, da se zavest ljudi vendarle nekoliko izboljšuje, saj se jim živali vse bolj smilijo, nanje gledajo kot na čuteča bitja, a jih finančne razmere silijo, da se včasih ne odzivajo po svoji pravi vesti. "Zadnje čase tudi pri premožnejših ljudeh opažamo, da za svoje živali kupujejo cenejšo hrano, cenene šampone, da ne gredo takoj k veterinarju..." doda Smiljana Nabergoj. V zavetiščih tudi opažajo, da je skrb za živali v večjih mestih boljša kot na podeželju, zanemarjanje živali pa je velikokrat tudi posledica socialne stiske ljudi. Zato si Polona Samec želi, da bi jim pri tem izdatneje pomagale tudi socialne službe.
Zavetišče Horjul skrbi za zapuščene živali vse od Brezovice do Ilirske Bistrice, po besedah Polone Samec pa je posebno hudo v osrednjem delu Notranjske, na območju Cerknice, Blok, Loške doline in Ilirske Bistrice. Mnoge živali, zlasti psi, so brez zavetja, hrane, veterinarske oskrbe... "Imeli smo psa, ki ga je nekdo hotel udariti po glavi, a mu je odbil pol lopatice. Zdaj imamo enega - tega sem sama posvojila - ki mu manjka pol čeljusti. To so le nekateri ekstremi, toda jih je še bistveno več, vendar niso prišli do nas, ker človek ni zgrešil in je žival ubil," z grozo opisuje Samčeva.
Po zgledu vinjet uvedimo še nadzornike za živali
Negativne izkušnje imajo tudi v zavetišču Zonzani v Dramljah pri Celju. Tamkajšnja uslužbenka Nada pravi: "Trenutno so najbolj ogrožene muce. Ljudje jih zelo veliko zavržejo. Po navadi jih zaprejo kar v kartonske škatle in jih postavijo kam v gozd. V zavetišče smo dobili tudi kužka, starega kakih petnajst let, ki se ga je lastnik hotel znebiti, zato ga je odložil v globok, sveže izkopan jarek. Žival je bila resda stara in bolna, a ima vendarle pred seboj še nekaj let življenja!"
Na enega najbolj surovih obračunov z živalmi v Sloveniji opozori Smiljana Nabergoj. "Dva otroka sta kužka obesila, ga razparala, mu izdrla oči, razrezala jezik..." spomni na prekmurski primer. Poloni Samec se zdi, da so učinkovite rešitve za odgovornejši odnos do živali kot na dlani. "Ko smo v Sloveniji uvedli vinjete, po tednu dni nisem poznala nikogar, ki je ne bi imel. Na cesto so namreč postavili novo delovno silo - nadzornike s pooblastili za kaznovanje vsakogar, ki ne upošteva navodil države. Zakaj ne moremo tega doseči tudi glede odnosa do živali?" se sprašuje Polona Samec.
Smiljana Nabergoj pa poudarja, da je žival odgovornost tistega, ki si jo je priskrbel. "Knjiga Mali princ bi morala biti obvezno čtivo za vsakogar, preden si vzame žival k sebi. Vsako živo bitje ima namreč pravico do spoštovanja in lepega ravnanja. Če živali ne bomo hranili, je imeli radi in zanjo primerno skrbeli, si je ne nosimo domov. Ljudje so dolžni preprečiti tudi nezaželeno razmnoževanje živali. Če nimajo denarja za to, naj se ji raje odrečejo. Za žival je namreč treba imeti ljubezen, čas in denar," je prepričana Nabergojeva.
