Ne morem se znebiti misli, da tak korak ni potreben. Vzemimo, da bi ljudje, delavci prispeli na borzo. Z njimi bo strošek države v od treh do štirih mesecih večji od predvidene pomoči, ki bi jo dala država s tem vložkom, ki so ga delavci pričakovali za podaljšanje proizvodnje, ter v tem času bi vodilni našli neko rešitev, ki bi omogočila Muri preživetje. Že znano ime tovarne daje več upanja, kot je tistih pet milijonov, ki naj bi rešili toliko število zaposlenih ter nadalje vse, ki so bodisi kakor koli vključeni bodisi kakor koli povezani s tovarno ali drugače, družinam zaposlenih je vsaj varnost delno v moralno pomoč preživetja. Vsi zaposleni so v taki situaciji zavarovani, teče jim pokojninsko zavarovanje, tudi zdravstveno ter imajo zadovoljstvo, da imajo delo.
Če vzamemo, da delavec ali delavka izdela za polovico svoje plače, mora država prispevati ostali del za pokritje stroškov. Torej, vsota, ki jo je država odvzela, je nizka.
Kljub temu se država še vedno trdo drži dajatev, ki jo plačuje RKC, ki je najbogatejša v celoti, ki se ukvarja z vsemi mogočimi dejavnostmi, o tem vlada ne razmišlja, da bi delavcem pomagala in odškrtnila tam, kjer brez težav ni nikogar prikrajšala za vsakdanjik.
Če je vlada pripravljena ta sredstva vložiti v nova delovna mesta, ta vsota ne zadošča niti za deset delovnih mest. Slabo vladanje daje slab vtis ljudem.
Miro Levstik, Žužemberk
