z dobro povezanimi nogami. Potem pa v letalo in - naprej. Leteli smo precej dolgo. Vmes smo enkrat pristali. Bilo je precej mrzlo. Čeprav sem imel vročico, me je nenehno zeblo.

Ali so bili vsi ujetniki v letalu bolni?

Ne, bilo je sicer veliko bolnih, ki so jih odpeljali tistega dne, toda letalo je bilo veliko. Prvo, kar sem slišal na Kubi, je bilo rožljanje verig. Videl pa tako nisem nič. Pomislil sem, da so nas pripeljali v kovačnico, kjer nam bodo nadeli železne vezi. Potem so si nas ogledali, nas obrili, umili in nam nadeli oranžne kombinezone. Nato so me na nosilih odnesli v celico.

Potem so vam rekli, da bi vas morali operirati…

Da, tako sem tisto razumel. Dal sem pristanek in mladi zdravnik je bil tega celo vesel. Kolikor sem razumel, sploh še ni končal študija. V Guantánamu je delal en zdravnik višje stopnje, vojaški zdravnik in ta mladi zdravnikov asistent, ki si je mel roke. Živ material, z njim je mogoče delati, si je verjetno mislil. Bolniška postaja je bila preprost šotor pod milim nebom. Nekega dne so me odpeljali v vojaško bazo na rentgen, potem v neko drugo bolnišnico, ki je bila prav tako samo šotor. Tam so me pod narkozo operirali in mi pri tem odstranili tudi en prst. V dlani sem imel luknjo, kost je bil zlomljena, živci so bili prerezani, kite pretrgane, nobenega občutka ni bilo več.

To so bile še posledice pokola v trdnjavi?

Da. Poškodbe niso pravočasno zdravili in tako je prišlo do vnetja rane. Kost je nazadnje preprosto razpadla. Čez nekaj časa so me torej operirali, pod narkozo. Operacija je trajala dolgo. Najprej so mi operirali samo roko. Potem tudi nogo. Obe kosti so odstranili. V bolnišnici - to je zanimiva podrobnost - so naokoli tekali dva zdravnika pa tudi vojaki, ki so delovali nekako kot njihovi praktikanti. Meni, na primer, je eden od teh vojakov hotel vstaviti kateter v roko, trikrat je poskusil, potem pa je to opravilo moral prevzeti zdravnik. V Jordaniji smo intervjuvali zapornika iz Guantánama, ki nam je povedal: "Na nas so vedno samo eksperimentirali."

No, prav poskusi to sicer niso bili. Je pač vadil. Pri meni so vene komaj še uporabne. Kateter bi bilo pravzaprav treba zamenjati vsake tri dni. V mojem primeru pa je bilo kateter skoraj nemogoče namestiti. Zato so poskušali tukaj na roki. Tega katetra nazadnje sploh niso več zamenjali, ampak so ga samo še očistili. Zdravnik je prišel vsak dan, me pregledal in si ogledal mojo roko, kar pa je bilo težko, saj smo vsi ležali zvezani.

"Športni zdravniki"

Čeprav je bila roka prestreljena in obvezana, jo je bilo treba še zvezati?

Da in noge tudi. Pri meni sta bili obe nogi ranjeni, pa vendar je bilo treba eno še prikleniti na zložljivo posteljo. In ves dan sploh nismo imeli česa početi. Nekoč sem se pritožil zaradi tega, ker so mišice zaradi premalo gibanja začele izginjati. Hotel sem dvigniti dlan, vendar mi je roka kar omahnila navzdol. Potem ko sem se večkrat pritožil, so prišli tako imenovani športni zdravniki. Z eno od zdravnic, ki se je pisala Scott, smo bili skoraj prijatelji. Rekel sem ji, da imam rad šport. Potem so nam priskrbeli športno orodje, na primer z elastikami, da bi urili mišice. Tedaj sem se spet naučil hoditi, na zaslišanje pa sem se odpeljal na invalidskem vozičku. Na zaslišanjih so nas poskušali prestrašiti. Rekli so na primer: "Tukaj dobro skrbimo zate. Toda če nam ne boš vsega povedal, se to lahko tudi spremeni."

Kdo pa vas je zasliševal?

Imena teh ljudi ne poznam. Vendar so se stalno menjavali.

So bili to strokovnjaki ali spet samo ljudje, ki so se urili?

To so bili preprosto ljudje, ki so izpolnjevali njihove ukaze. Dali so jim vprašalnik. V dveh letih so postavili vsa na njem zapisana vprašanja, in sicer vedno enaka, samo v drugačnem zaporedju. Potem so te vprašalnike odposlali v neko centralo, kjer so jih obdelali analitiki.

Kam so vas odpeljali, potem ko ste vztrajno zahtevali, da vas odpustijo iz bolnišnice, ker da ne morete več ležati?

V Camp B, če se ne motim. To je bilo tisto taborišče, ki so ga odprli maja.

Za rekonvalescente?

Ne, to je bilo navadno taborišče. Mene je tam obiskoval samo zdravnik, ki mi je zamenjal obveze. Zaradi tega sem moral nogo vtakniti skozi železno ograjo. Nekoč pozneje sem to opravil kar sam, ker je bilo res zelo nerodno, eno nogo tiščati skozi ograjo in hkrati balansirati na drugi.

Zakaj zdravnik ni prišel v celico, da bi vam obvezal nogo? Ali ga je bilo strah?

Saj smo vendar teroristi. (Se nasmeje.) Lahko bi mu iztaknili oči. Niso nam dali tudi nobenega kemičnega svinčnika. Dali so nam samo vložke za kemične svinčnike, ti pa so bili mehki, torej niso bili nevarni. In ko smo končali pisanje, smo jih vrnili.

Prepričali so jih, da smo teroristi

Paranoja?

Da, paranoja. Takšne predsodke so pač imeli. Čuvaje so tudi nenehno menjavali in nekateri so vstopili s tresočimi rokami. Prepričali so jih, da smo v resnici teroristi. Še nekaj je pomembno. Povedal sem vam že, da smo bili kupljeni. V taborišču sem izvedel, da je tam tudi deset mesecev star otrok. In dedek, star sto deset let, Afganistanec. Že takrat sem rekel, da je med nami morda še kakšen ujetnik iz nekdanje vojne proti Angliji. (Se nasmeje.) Da bi ljudi izpustili, smo pred ramadanom začeli gladovno stavko. Trajala je dva tedna. Potem so rekli, da jih bodo takoj, od danes do jutri, poslali nazaj. Tedaj smo nehali gladovno stavkati. Drugih možnosti za uveljavljanje svojih zahtev nismo imeli. Imeli nismo nobenega statusa. Nismo bili ne vojni ujetniki ne zločinci, ki sedijo v preiskovalnem zaporu. Bili smo v nerazumljivem položaju, nihče ni vedel, kako dolgo bomo še tam, za nas pa ni bilo nobenih informacij. Edini vir informacij je bila ameriška zastava. Če je visela na pol droga, je to pomenilo, da se je v Ameriki nekaj zgodilo. Če pa je zastava plapolala zgoraj, je to pomenilo, da je vse v redu.

Psi veljajo pri muslimanih za nečiste. Ali ste prišli v stik s psi?

No, zadnje leto sem sedel v bloku z boljšimi zapornimi razmerami. To je bil paradni trakt. Pri pregledih pa so bili tam tudi psi. Nekoč nismo hoteli ven. Kontrolirati so nas morali tudi ponoči in takrat so nas s psi nagnali v predel s prhami. Psi so se vozili z avtomobili, živeli pa so v prostorih s klimatskimi napravami v zelo dobrih razmerah.

Vidim, da imate smisel za humor. Ali ste ga takrat v taborišču tudi imeli?

Da, seveda. Brez humorja tam ni mogoče preživeti.

Konec