Ti glasovi iz tujine ne morejo spremeniti vrstnega reda strank, oziroma je ta možnost zelo majhna. NSi, bi na primer za to, da bi dohitela SD, potrebovala dodatnih osem tisoč glasov. Podobno so zelo majhne možnosti za to, da bi se kaj spremenilo pri razdelitvi poslanskih sedežev. Vse kaže, da bo ostalo pri tem, da za en sedež zadostuje 44.400 glasov (9,82 odstotka), kolikor jih je zbral Zares. Za tri sedeže bi tako SDS morala k zbranim 121.737 dodati še vsaj 3500 glasov. Tretja na listi SDS Zofija Mazej Kukovič ne bi bila zgolj v čakalnici na osmega poslanca iz Slovenije, ko bo potrjena lizbonska pogodba, tudi v primeru, če bi Zares zbral 3828 glasov manj. V tem primeru bi izpadel Ivo Vajgl.

Tokrat prednostni glasovi niso v ničemer krojili imen novih evroposlancev. Vsi prvi na listah so namreč dobili tudi največ prednostnih glasov. Več kot polovico od vseh za listo so jih dobili Jelko Kacin (LDS), Lojze Peterle (NSi), Milan Zver (SDS) in Ivo Vajgl (Zares). Slednji je konkurenta iz lastne stranke Mateja Lahovnika premagal za skoraj 10.000 glasov. Prag, ko se prednostni glasovi še upoštevajo, sta preskočila še Zoran Thaler in Tanja Fajon(SD). Edina od izvoljenih poslancev, ki bo mandat dobila brez prednostnih glasov, je Romana Jordan Cizelj iz SDS. Absolutni rekorder po deležu prednostnih glasov je Karl Erjavec (DeSUS), a mu to ni prineslo izvolitve, ker je stranka zbrala skupaj premalo glasov. Toda od 32.469 glasov je njegovo ime obkrožilo kar 24.087 volilcev.

Pogled na volilne izide po regijah razkrije, da je SDS porazila socialdemokrate v volilnih enotah, ki so po izidih na prejšnjih volitvah veljale za "rdeče" trdnjave. V Ljubljani in okolici je SDS zbral povprečno 26, SD pa 20 odstotkov. Na Primorskem pa je SDS zaostanek zmanjšala na vsega 2 odstotka. K temu je treba dodati še, da si je NSi v ljubljanskih volilni enotah priborila zelo solidnih 17 odstotkov.

Predsednik največje opozicijske stranke, ki je na teh volitvah dobila največ glasov, Janez Janša tokrat ni podvomil o zakonitosti volitev, ampak o ustreznosti volilnega sistema. Njegova stranka je skupaj z NSi osvojila 43 odstotkov vseh glasov, a so dobili le tri poslanske sedeže, SD, LDS in Zares pa za skupaj 39 odstotkov glasov štiri poslanska mesta. Na videz je to res nelogično, toda na volitvah niso nastopale le te stranke, ampak še sedem drugih, ki so tudi osvojile okoli 16 odstotkov glasov. Ker je število mandatov določeno (7), jih po zakonu, ki zapoveduje proporcionalne volitve, ni mogoče razdeliti brez ostankov glasov. Ni mogoče na primer SDS podeliti 2,7 poslanca, NSi pa 1,3 poslanca, da bi skupaj imeli štiri. Zato za razdelitev sedežev večinoma uporabljajo D'Hondtov sistem količnikov.

To pomeni, da število glasov za listo delijo s števili od 1 do 7 (kolikor poslancev se voli) in mandate razdelijo listam z najvišjimi količniki, preostali glasovi pa gredo v nič. Pri tem se D'Hondt prav nič ne ozira, ali pretežno pri levih ali pri desnih, ampak je to odvisno od razpršenosti glasov po strankah. Prav lahko bi se ob nekoliko drugačni razporeditvi glasov Pahorjevemu trojčku zgodilo, da bi skupaj "zmagal", a dobil samo tri poslance, Janševi pa štiri. Za zdaj v svetu boljšega sistema izračunavanja mandatov še niso izumili.