Urad za makroekonomske analize in razvoj (Umar) opozarja, da je zaradi znižanja uskladitvenega dodatka med ministrovanjem Janeza Drobniča realna vrednost minimalne plače upadla, s tem pa se je povečala dohodkovna neenakost. Ker se minimalne plače od leta 2006 usklajujejo samo še z rastjo cen, ne pa več tudi z rastjo BDP, se je razmerje med minimalno in povprečno bruto plačo že naslednje leto znižalo na raven iz leta 2000.

Znižanje ravni minimalne plače je po ugotovitvah Umarja vplivalo tudi na povečanje deleža zaposlenih z nizkimi plačami (po metodologiji OECD so to zaposleni s plačami, enakimi ali nižjimi od dveh tretjin povprečne plače, ki trenutno znaša 1425 evrov bruto). Medtem ko je imelo leta 2005 nizke plače 12,7 odstotka zaposlenih, se je ta delež v samo dveh letih zvišal na skoraj 16 odstotkov. Razmere so skrb vzbujajoče zlasti v zasebnem sektorju, kjer je imel leta 2007 vsak deseti zaposleni nižjo plačo od 588 evrov neto.

K povečani neenakosti plač vpliva tudi že dlje časa pereč problem izhodiščnih plač, ki so v kolektivnih pogodbah izjemno nizke in do četrtega tarifnega razreda ne dosegajo niti ravni minimalne plače. Po drugi strani pa so se razlike med dohodkovnimi razredi povečale zaradi spremembe dohodninske lestvice, ki je povzročila višjo rast plač poslovodnega kadra in visoko strokovnih poklicev.

Po podatkih iz leta 2007 ima petina oseb z najvišjimi prejemki v povprečju 3,4-krat višjo plačo od petine oseb z najnižjimi dohodki. To je precej manj, kot je povprečje Evropske unije, kjer imajo najpremožnejši skoraj petkrat višje dohodke od najrevnejših.

Revni največ porabijo za hrano, bogati pa za avtomobile

Od višine dohodkov je močno odvisna poraba gospodinjstev. Medtem ko dve petini gospodinjstev z najvišjimi dohodki največ porabita za promet (nakup avtomobila, vzdrževanje, gorivo), pa predstavlja za dve petini gospodinjstev z najnižjimi dohodki največji strošek hrana. Petina gospodinjstev z najnižjo porabo je leta 2006 za nujne življenjske potrebščine namenila kar 43 odstotkov vseh izdatkov, kar je še enkrat več, kot je zanje porabila petina gospodinjstev z najvišjimi dohodki. In to kljub temu, da najpremožnejša gospodinjstva namenijo za življenjske potrebščine kar štirikrat več sredstev kot najrevnejša gospodinjstva.

Največje razlike so v izobraževanju, za katero petina najpremožnejših gospodinjstev porabi kar 20-krat več sredstev kot petina najrevnejših. Bogati v primerjavi z revnimi namenijo desetkrat več sredstev tudi za promet in osemkrat več za obleko. Drugače je pri stanovanjskih stroških (elektrika, plin, voda, ogrevanje...), ki so večinoma fiksni. Zanje najmanj premožna gospodinjstva odštejejo le 1,8-krat manj sredstev kot najbogatejša gospodinjstva.

Vsaka osma družina nima denarja za meso

Po podatkih iz leta 2007 živi v Sloveniji pod pragom tveganja revščine, ki je mesečno znašal 495 evrov, kar 233.000 ljudi ali 11,4 odstotka prebivalcev Slovenije. V revščini je živel vsak šesti upokojenec in vsak 20. zaposleni. Čeprav so podatki ugodnejši kot v EU, kjer živi pod pragom revščine 16 odstotkov ljudi, pa to ne velja za nekatere skupine, ki jih revščina najbolj prizadene. Tako živi v revščini pri nas več kot polovica brezposelnih gospodinjstev z vzdrževanimi otroki in skoraj polovica samskih žensk, starih 65 let ali več. Pod pragom revščine je tudi tretjina vseh enostarševskih gospodinjstev in več kot četrtina najemnikov stanovanj. Tveganje revščine je pri ženskah za tri odstotne točke višje kot pri moških.

Anketa o življenjskih razmerah iz leta 2007 tudi kaže, da si kar 13 odstotkov slovenskih gospodinjstev ne more kupiti mesa niti vsak drugi dan, tretjina si ni mogla privoščiti enotedenskih letnih počitnic, več kot polovica pa ni bila sposobna poravnati nepričakovanih izdatkov v višini 440 evrov. Po raziskavi Eurostata leta 2007 kar 11 odstotkov gospodinjstev pri nas ni zmoglo pravočasno plačevati tekočih računov za vodo, elektriko, plin ali ogrevanje, šest odstotkov pa si ni moglo privoščiti nakupa računalnika.