EU je z dokončno potrditvijo modre karte odlašala vse od oktobra lani, ko je bil dosežen dogovor, ker je čakala na iztek drugega prehodnega obdobja, v katerem lahko stare države članice osmim novinkam iz širitvenega vala 2004, tudi Sloveniji (za Ciper in Malto omejitve nikoli niso veljale), omejujejo dostop do svojega trga dela.

Glavna ovira za končni dogovor je bilo namreč nezadovoljstvo novih članic, ki so nasprotovale uvedbi modre karte, dokler veljajo omejitve znotraj EU za njihove delavce. Zadnje prehodno obdobje, v katerem je mogoče uveljavljanje omejitev, se izteče maja 2011, kar se sedaj pokrije z rokom, v katerem je treba uveljaviti modro karto.

Vendar je ob tem treba pojasniti še to, da se zadnje prehodno obdobje, v katerem stare članice lahko uveljavljajo omejitve - od maja letos sicer to počneta le še Avstrija in Nemčija, maja 2011 izteče le za osem držav iz širitve 2004, ne pa tudi za Romunijo in Bolgarijo, ki sta se uniji pridružili leta 2007.

Ti dve državi sta na koncu pristali na dogovor, saj vključuje tudi posebno izjavo, v kateri je na politični ravni potrjeno, da imajo visokokvalificirani delavci iz EU pri zaposlovanju prednost, ne glede na to, iz katere države članice prihajajo. Zanju se zadnje prehodno obdobje, v katerem je mogoče uveljavljati omejitve, sicer izteče leta 2014.

Modra karta, s katero želi EU privabiti visokokvalificirane delavce iz tretjih držav, na primer znanstvenike, strokovnjake na področju informacijske tehnologije ali visoke medicinske sestre, in tako zapolniti vrzeli na svojem trgu dela, delavcem in njihovim družinam zagotavlja omejene socialne pravice in druge ugodnosti.

Modre karte bodo sicer izdajale pristojne nacionalne oblasti in tako odločile o tem, koliko delavcev bo dobilo dovoljenje. Nacionalne oblasti morajo o izdaji modre karte odločiti in prosilca obvestiti najpozneje 90 dni po predložitvi prošnje. Vzporedno z modro karto ostajajo tudi nacionalna delovna dovoljenja.

Ena najbolj spornih točk v pogajanjih sedemindvajseterice o direktivi o modri karti pa je bil eden temeljnih pogojev za pridobitev karte - višina plače teh delavcev. Kompromis določa, da mora biti plača tujih visokokvalificiranih delavcev 1,5-kratnik povprečne letne bruto plače v državi članici, kjer naj bi delali.

Pod posebnimi pogoji, za poklice, ki jih posamezna država članica posebej potrebuje, se lahko ta država odloči, da ta količnik zniža na 1,2-kratnik povprečne letne bruto plače. V tem primeru mora država članica Evropski komisiji vsako leto posredovati seznam poklicev, zaradi katerih se je odločila za to olajšavo.

Med drugimi pogoji za pridobitev modre karte so še veljavna delovna pogodba ali zavezujoča ponudba za delo za najmanj eno leto, veljavna dokumentacija za opravljanje poklica, pri čemer mora visokokvalificirani delavec izpolnjevati pogoje, ki jih opredeljuje nacionalna zakonodaja, in veljavni potovalni dokumenti oziroma vizumi, kjer so ti potrebni.

Država članica sama določi standardno veljavnost modre karte, in sicer jo lahko izda za obdobje od enega do štirih let. Po 18 mesecih bivanja v državi članici z modro karto lahko visokokvalificirani delavec in člani njegove družine iz "prve države članice", torej države, ki prva izda modro karto, gre na delo v "drugo državo članico", upoštevajoč vse pogoje.

Začasna brezposelnost še ni razlog za ukinitev modre karte. Visokokvalificirani delavec lahko namreč to dovoljenje izgubi, če je brezposeln več kot tri mesece ali če se brezposelnost v obdobju veljavnosti modre karte pojavi več kot enkrat.

Prvi dve leti veljavnosti modre karte je dostop imetnika tega dovoljenja do trga dela v državi članici, kjer je zaposlen, omejen na izvajanje poklica, ki ga izvaja v okviru modre karte, nato pa lahko države članice tej osebi pri dostopanju do visokokvalificiranih delovnih mest zagotovijo enako obravnavo kot za svoje državljane.