Boj za zmago na evropskih volitvah bo, kot kažejo tudi javnomnenjske raziskave, potekal med največjo vladno in največjo opozicijsko stranko, SD in SDS, kjer poudarjajo enako: pričakujejo zmago.
Stranke so za nosilce list vse po vrsti izbrale prepoznavna in močna imena, večinoma so to nekdanji in celo sedanji ministri (Zoran Thaler, Milan Zver, Ivo Vajgl, Karl Erjavec, Jelko Kacin, Ivan Žagar in Lojze Peterle). Liste so večinoma močnejše kot pred petimi leti, med kandidati pa najdemo številne sedanje in nekdanje poslance, evropske poslance ter znana imena, k temu pa je stranke najbrž spodbudila tudi možnost preferenčnega glasu. V nobeni od parlamentarnih strank se niso odločili, da bi na čelo liste postavili žensko, za nosilko liste so se odločili le krščanski socialisti (to je Maruša Benkič).
Na voljo le sedem poslanskih mest...
Boj za zmago napovedujejo v SD in SDS. A če so v SD pri napovedih, koliko poslancev v Bruslju pričakujejo, zadržani, so v SDS povsem konkretni. Kot je včeraj ob vložitvi kandidatne liste dejal Milan Zver, lahko v SDS glede na javnomnenjsko klimo računajo na tri poslance v evropskem parlamentu, kar bi bil velik uspeh. V Zares bi šteli za velik uspeh, če bi dobili dva evropska poslanca, za slabega pa, če ne bil izvoljen noben od njihovih kandidatov. V LDS poudarjajo, da realno računajo na en poslanski mandat, v DeSUS pa so "realno prepričani o najmanj enem poslanskem mestu". V SLS, kot je ob vložitvi liste dejal Ivan Žagar, pričakujejo uvrstitev v evropski parlament. V NSi, ki je bila pred petimi leti na evropskih volitvah presenetljiva zmagovalka, na lanskih parlamentarnih pa je izpadla iz parlamenta, ne skrivajo, da želijo tokratne volitve izkoristiti za novo uveljavitev stranke. Z Lojzetom Peterletom in Ljudmilo Novak na čelu liste upajo na ponovitev uspeha in dva poslanska sedeža.
Volilna tekma stranke seveda tudi (veliko) stane, v nasprotju z državnozborskimi volitvami pa lahko pri evropskih volitvah sredstva za kampanjo pridobivajo tudi od podjetij in posameznikov iz drugih držav EU. Stroški kampanje za volitve v evropski parlament ne smejo preseči 0,40 evra na posameznega volilnega upravičenca v državi, kar skupaj pomeni 680.000 evrov. V SD nameravajo porabiti od 200.000 do 300.000 evrov, v SDS toliko kot pred petimi leti - približno 225.000 evrov, v LDS ocenjujejo, da jih bo kampanja stala okoli 250.000 evrov. V Zares bodo porabili šestkrat manj od dovoljenega zneska (približno 115.000 evrov), v DeSUS bodo porabili od 35.000 do 40.000 evrov, v SLS pa natančne ocene nimajo.
Tudi tokrat se obeta nizka volilna udeležba
Udeležba na volitvah v evropski parlament je tradicionalno nizka, kot napovedujejo javnomnenjske raziskave, letos ne bo nič drugače. Po nedavni raziskavi Eurobarometra naj bi se jih udeležilo 34 odstotkov volilnih upravičencev v EU. V Sloveniji, kjer je bila udeležba pred petimi leti med najnižjimi v Uniji in je komaj presegla 28-odstotni delež, pa naj bi se volitev junija zagotovo udeležilo 36 odstotkov volilnih upravičencev.
Zakaj evropske volitve državljanov ne zanimajo, če je evropski parlament edina neposredno izvoljena institucija v EU in naj bi imeli prek svojih poslancev, ki naj bi zagovarjali (tudi) nacionalne interese, možnost neposrednega vpliva na sprejemanje odločitev v EU? Kot pravi Irena Brinar s FDV, je nizka volilna udeležba problem predstavniške demokracije ne glede na to, ali gre za evropske ali nacionalne ali lokalne volitve. V veliki meri pa bi lahko pritrdila temu, da volilci ne čutijo, da bi lahko kakor koli vplivali na odločitve. Predsednik Panevropskega gibanja France Bučar pa poudarja, se je treba vprašati, kaj so evropski poslanci - ti niso izvoljeni zato, ker so Francozi, Nemci ali Slovenci, pač pa zato, ker so Evropejci, to pa je negacija nacionalnosti. V evropskem parlamentu ima večja država več poslancev, iz tega pa sledi, da lahko največje države uveljavljajo svojo voljo, majhne države, kot je Slovenija, pa praktično nimajo nobene moči. Noben evropski poslanec iz Slovenije v evropskem parlamentu nima praktično nobenega vpliva na odločitve, ki jih sprejema parlament, meni Bučar, a poudarja, da je Slovenija življenjsko zainteresirana za obstoj EU, zato ji ne more biti vseeno, kako je urejena. Čeprav je v EU odprtih veliko problemov, je po njegovem do njihovega reševanja treba imeti pozitiven odnos.
