Zgodba o domnevnem nasilju paznikov nad zaporniki se je vlekla dlje časa, nanjo se je burno odzval sindikat zaposlenih na Dobu, ki je vodstvu očital medijski linč in od njih zahteval javno pojasnilo ter naj se jih opere vseh obtožb. Očital jim je, da so zaradi potez vodstva "označeni kot brutalneži", kakor je za Dnevnik pred nekaj tedni povedal Bojan Lavrič, paznik in predstavnik sindikata zapora na Dobu.
Slabe bivanjske razmere in prezasedenost
Smole je včeraj pojasnil, da so vse postopke začeli na pobudo obsojencev in nikakor ne vodstva zapora, in dodal, da morajo vsako tovrstno obtožbo upoštevati in o njej obvestiti policiste, saj bi v nasprotnem primeru sami storili prekršek. "Vsi postopki so bili zakoniti, pravilni in potrebni," zagotavlja Smole in dodaja, da jim nihče ne more očitati, da so kar koli pometli pod preprogo. Poudaril je tudi, da so disciplinski postopki potrdili, da zapor na Dobu deluje ustrezno, tamkajšnji pazniki pa prisilna sredstva uporabljajo po predpisih. Svoje je dodal tudi direktor zavoda za prestajanje kazni Dob Jože Podržaj, ki je povedal, da bodo v podobnih primerih tudi v prihodnje ravnali enako in sprožili ustrezne postopke.
V slovenskih zaporih se vodstvo, zaposleni in zaporniki bojujejo s prostorsko stisko, pomanjkanjem paznikov in zastarelo opremo. "Bivanjske razmere so slabe, zapori so predvsem prezasedeni," je razmere v slovenskih zaporih ocenil Smole, ki je na tiskovni konferenci predstavil letno poročilo uprave za izvrševanje kazenskih sankcij za leto 2008. Najhuje je na Dobu in v Ljubljani, kjer je obsojencev dvakrat preveč. V ljubljanskem zaporu je premalo površin za dejavnosti kaznjencev, hkrati pa v sobah, v katerih naj bi spala le dva zapornika, biva tudi do šest obsojencev. Na Dobu, kjer kazen služijo predvsem obsojenci, ki so zagrešili hujša kazniva dejanja, v večjih sobah biva kar do 18 zapornikov, ki si delijo bistveno premalo sanitarnih in drugih površin. Večina sredstev za posodobitev zaporov je zato namenjena ravno obnovi zapora na Dobu, v projekt razvojnih načrtov pa bodo uvrstili tudi načrt za izgradnjo zapora v Bizoviku v Ljubljani. To je pogoj, da lahko zaprosijo za sredstva iz proračuna.
Še včeraj je bilo v slovenskih zaporih 1411 zapornikov in priprtih osumljencev, v prvih dneh lanskega leta pa jih je bilo približno 80 manj. V Sloveniji že dalj časa število zapornikov raste, kar je skrb vzbujajoče predvsem zato, ker so zmogljivosti zaporov (1096) že zdavnaj krepko presežene.
Manj mamil, več izobraževanja
Kljub temu opažajo manj konfliktov med zaporniki, v zaporu pa naj bi bilo tudi manj mamil. Bistveno, kar 30 odstotkov manj, je bilo lani avtoagresivnega vedenja in samomorov, sicer pa je v slovenskih zaporih lani življenje izgubilo sedem ljudi. Poleg treh samomorov so trije umrli zaradi zdravstvenih zapletov, en zapornik pa si je vbrizgal prevelik odmerek mamil.
Spodbuden je porast zanimanja obsojencev za formalne in neformalne oblike izobraževanja, več zapornikov pa se udeležuje rekreativnih in kulturnih dejavnosti ter delavnih akcij. Smole si želi, da bi lahko čim več zapornikov med prestajanjem kazni delalo, saj je po njegovih besedah delo eden od ključnih rehabilitacijskih dejavnikov, hkrati pa se zaveda, da za vse zapornike ni dovolj delovnih mest, kar rešujejo tako, da jih poskušajo zaposliti drugače.
Še vedno premalo paznikov
V Sloveniji po ocenah uprave za izvrševanje kazenskih sankcij manjka 134 paznikov, še bolj krvavo pa potrebujejo sodelavce v oddelkih za vzgojo. Za nameček so lani izgubili več zaposlenih, kot se jih je na novo zaposlilo. Upajo pa, da se bo število zaposlenih z 820 kmalu povečalo na 861, kot so zapisali v svojem kadrovskem načrtu.
Tomaž Smole za leto 2008 pravi, da je bilo naporno. Poleg vseh omenjenih težav so se morali ubadati z novelo zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ki je stopil v veljavo 1. novembra lani in je vnesel precej nemira med zaposlene. Olje na ogenj je prilila tudi reforma plačnega sistema, ki je med preobremenjenimi zaposlenimi povečala nezadovoljstvo in zanetila nekatera trenja med zaposlenimi in vodstvom.