Med ljudmi jih ima 30 odstotkov prirojeno nagnjenost, da razvijejo depresijo, pojasnjuje Dernovškova. Vsi je ne razvijejo, saj je za nastanek te motnje potreben preplet dejavnikov okolja in lastnosti posameznika. Pri nekaterih kroničnih nenalezljivih boleznih, na primer pri sladkorni bolezni in srčnem infarktu, ima depresijo skoraj 30 odstotkov bolnikov, kar poenostavljeno pomeni, da bodo vsi, ki imajo nagnjenost k depresiji, to tudi razvili. Pri Parkinsonovi bolezni in raku opažajo celo več kot 30 odstotkov obolelih za depresijo, razloži zdravnica.
Izčrpana prilagoditvena sposobnost
Vzrok je lahko organski, saj Parkinsonova bolezen v večji meri kot druge bolezni prizadene tudi delovanje možganov. Ta prizadetost se kaže tako, da se človek težko giblje in se trese, pa tudi s pogostejšo depresijo med bolniki. Dernovškova podobno pojasnjuje pogostejšo pojavnost depresije pri bolnikih z rakom, saj tudi rak lahko prizadene možgane, prav tako pa je depresija lahko posledica stresa ob napornem zdravljenju. Vse to lahko izčrpa prilagoditveno sposobnost človeka, ta pa zdrkne v depresijo. "Imamo ogromno bolnikov z rakom in depresijo, a se ti učinkovito pozdravijo. Večji kot je stres, ki je človeka spravil v depresijo, lažje se bo iz nje izkopal. To pomeni, da je bila njegova prilagoditvena sposobnost za zdaj dobra, saj možgani niso zdrknili v depresijo ob manjšem stresu," pojasnjuje psihiatrinja.
Za depresijo so posebno dovzetni tudi sladkorni bolniki, saj z diabetesom dolgo živijo, prav tako pa jih ta lahko zelo ovira. Depresijo opazijo pri sladkornih bolnikih večinoma takrat, ko se zaplete pri zdravljenju, najpogosteje ob pojavu bolečin. Kronična bolečina sproži depresijo, depresija pa sama po sebi zniža prag za doživljanje bolečine. Človek bo zaradi depresije čutil bolečino dlje in močneje. Če mu uspejo dobro zdraviti bolečino, je manjša možnost za depresijo. In obratno: če mu uspešno pozdravijo depresijo, se mu bo dvignil prag doživljanja bolečine. Težava je, ker je kronično bolečino težko odpraviti.
Možganska kap lahko povzroči spremembe v desni možganski polobli, kar poveča verjetnost za anksiozno in depresivno motnjo. Značilno je tudi, da je pri bolnikih s srčnim infarktom depresija povezana s hudo tesnobo.
Težje prepoznavanje
Prepoznavanje depresije pri kroničnih bolnikih je oteženo, ker lahko simptome in znake pripišemo tako depresiji kot bolezni. "Običajno obravnavamo utrujenost, nespečnost, manjše bolečine in mravljinčenje kot znak depresije. A se na te znake pri postavljanju diagnoze depresija pri telesnih boleznih ne moremo zanesti, ker ne vemo, ali pripadajo bolezni ali depresiji," razlaga Dernovškova. Zato tukaj diagnozo postavljajo z opazovanjem razpoloženja bolnika: lahko je to žalost, ki se stopnjuje do hudega obupa, tesnoba, ki se stopnjuje v grozavost, in razdražljivost, ki se stopnjuje v prepirljivost. Drugi del postavljanja diagnoze zajema tako imenovano miselno komponento: bolnika vprašajo, kaj misli o sedanjosti in prihodnosti. Kadar pove, da si nič ne želi, da nima nobenih načrtov za prihodnost, da je vse nesmiselno, da je odvisen od drugih, popolnoma brez moči, pa njegovo telesno stanje ni takšno, da bi ustrezalo tem izjavam, je to lahko znak depresije. Ljudje to radi pripišejo osnovni bolezni, češ, nič čudnega, da sem tako žalosten ter brez motivacije in energije, če sem pa tako bolan. Vendar to ne drži. To je lahko depresija, pravi zdravnica.
Zdravljenje
Da postavijo diagnozo depresija, mora to stanje pri bolniku trajati najmanj 14 dni skupaj in ga mora ovirati pri vsakdanjih opravilih. Po navadi pridejo k psihiatru ali psihologu ljudje veliko pozneje, ko se jim tako stanje vleče že mesece. Pri tem bi lahko bili pozornejši na prepoznavanje depresije kot pridružene motnje tudi njihovi zdravniki, meni Dernovškova. Danes imajo le redke skupine bolnikov svojega psihologa ali psihiatra, ki dobro pozna posebnosti njihove bolezni, in hodijo na obravnavo k psihologu ali psihiatru, ki zdravi vse bolnike. Se pa stvari spreminjajo in tako imajo bolniki na oddelku za diabetes UKC Ljubljana in nevrološki kliniki že svojega psihologa oziroma psihiatra.
Depresijo je težje zdraviti pri Parkinsonovi bolezni, ker je delno vezana na spremembe v možganih. Zdravljenje je učinkovito, kadar so razlogi za depresijo bolj psihološke narave, manj pa, ko gre za organsko motnjo in je depresija posledica trajnega spreminjajočega se delovanja prenašalcev informacij v možganih. Kljub temu pa lahko depresijo z zdravili vsaj olajšajo.
Tudi depresijo pri kroničnih bolnikih zdravijo z zdravili in psihoterapijo, ki je usmerjena v spremembo vedenja. Morajo pa biti zdravniki pazljivejši pri predpisovanju zdravil, da ta ne součinkujejo z zdravili, ki jih bolniki že uživajo. Zdravljenje depresije pri telesnih boleznih traja dlje časa kot običajno in je na prvi učinek treba počakati od šest do osem tednov. Včasih bolniki potrebujejo antidepresiv dolgo časa.
