Kot zagotavljata mariborsko tožilstvo in Zdravniška zbornica Slovenije, bosta zaključila svoj del. Medtem pa v domu njegovih staršev žalost ni nič manjša. Borova smrt je za vedno zaznamovala tri življenja, ki so mu bila najbližja. Njegov oče, Matjaž Nekrep, je med komaj zadrževanimi solzami dejal: "Tisto noč v mariborski bolnišnici se je za nas čas ustavil." Njegova sestra, sedemnajstletna Hana, je znova zajokala: "Kričala sem na zdravnico: ‚Naredite kaj!’ Nihče se ni zmenil za Bora, nihče poslušal naših besed, vse je bilo mrtvo in gluho, mi, ki smo ga poznali, pa smo vedeli, da je nekaj zelo narobe z njim. Znova sem zakričala… Potem so me odvlekli ven. Preveč vsega je bilo zame… Uničili so mi življenje."
"To smo dolžni Boru!"
Borova smrt je bila ena najbolj odmevnih v lanskem letu. Ne zato, ker je na tragičen in za zdaj ne povsem pojasnjen način vzela življenje, ki je komaj stopilo na pot odraščanja, ampak predvsem zato, ker je z besedami njegovih glasnikov terjala jasen odgovor, kdo je kriv zanjo. Prva na udaru je Zdravniška zbornica Slovenije, ki je dolžna, da razkrije strokovni del odgovora. "Primer bo predvidoma zaključen ta mesec," zagotavljajo. Kaj bo potem, se še ne ve. Elizabeta Györkös, višja državna tožilka, vodja mariborskega okrožnega državnega tožilstva, odgovarja: "Policija bo v tem mesecu zaključila predkazenski postopek. Na podlagi zbranega gradiva bo na mariborsko državno tožilstvo vložila kazensko ovadbo ali poročilo, če ne bo podlage za ovadbo." Pripravljen pa je tudi Drago Kos, predsednik komisije za preprečevanje korupcije: "Za vsak primer, če zdravniška zbornica ne bo zaključila tega primera, smo se že povezali s strokovnjakom v tujini, da bo dal mnenje o tej zadevi. Vendar ne o postopkih zdravljenja, ampak o postopkih vseh teh silnih nadzornih komisij. Zbrali smo že zelo veliko dokumentacije."
Zgodba o smrti dvanajstletnega dečka, ki je v strokovnih krogih dobila ime "primer" ali "zadeva Nekrep", se bo v tem mesecu začela razpletati. Tragika družine, ki ji je Borova smrt zadala hude rane, pa se bo vlekla naprej.
"Vse te mogočne izjave Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, ki odmevajo v medijih, kaj vse so naredili, da bi se ‚primer’ v najkrajšem času končal, so bolj farsa in sprenevedanje. Sicer pa vse delajo le po uradni dolžnosti. Edini, ki je pokazal vsaj nekaj sočutja ob tragični smrti našega Bora, je doc. dr. Anton Crnjac, strokovni direktor UKC. Prim. Gregor Pivec, direktor UKC, ni odgovoril na nobeno naše pismo. Naj se postopki še tako vlečejo, mi bomo vztrajali. Mi imamo čas… Na to pot smo šli že v tisti noči, ko smo bili z Borom v mariborski bolnišnici. Bila je tako grozljiva noč, da sem napisal osemnajst strani dolgo pismo. Sramotni interni nadzor je potem pokazal, da so bili vsi njihovi postopki v redu in pravilni, čeprav niso niti začeli zdraviti njegove desetkratno povišane vrednosti amonijaka v krvi. Hčerka je ob vseh strahotah, ki jih je videla in doživljala tisto noč, izgubila vse vrednote. Zdi se mi, da so vsi tisti, ki so nam naklonjeni - varuhinja človekovih pravic, komisija za preprečevanje korupcije - rahlo nemočni. Vse je v rokah zdravniške zbornice," pravi Borov oče.
Sestra Hana, dijakinja splošne gimnazije v Slovenski Bistrici, je kar naprej v solzah. "Vedno sem bila odličnjakinja, od lani imam spominske luknje in sem kar naprej bolna. Tudi mene so uničili. Mama in ata sta se toliko namučila s pismi, a niso niti odgovarjali. Šele takrat, ko so se vključili mediji, se je začelo premikati. Drugače ne bi bilo nič."
(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)
