Njegov predmet raziskovanja so zgodovine in verstva Bližnjega vzhoda, premika pa se od Maroka do Afganistana. V svoji prvi knjigi z naslovom Zakaj nas ne sovražijo? je podrobno analiziral zgodovino razmerja med ameriško zunanjo politiko in muslimanskim svetom, v katerem je preprosto razmerje med demokracijo in terorizmom razgradil v zapleteno mrežo političnih kultur, ki so predmet njegovega raziskovanja.

Ima tudi drugo plat. Je glasbenik, ki ima rad najbolj težke žanre rokenrola. Med drugim je igral in snemal plošče z Mickom Jaggerjem, Dr. Johnom, Salmanom Ahmedom, Hasanom Hakmunom in vrsto arabskih hiphoperjev in heavymetalcev. Iz tega sveta je nastala knjiga Heavy Metal Islam, ki je med opisi muslimanskega sveta najbolj izvirna, pogumna in nepredvidljiva. Napisal je tudi prvo zgodovinsko analizo invazije na Irak - Zaton imperija: odgovori na okupacijo. Ta teden je ob vojni v Gazi v reviji History News Network objavil članek z naslovom Kdo bo rešil Izrael pred samim seboj?, ki je bil povod za ta pogovor.

Vlada Georgea Busha je med odhajanjem s položaja brezrezervno podprla izraelski napad na Gazo. Novi prihajajoči predsednik, ki bo prihodnji teden zasedel Belo hišo, pa vljudno molči. Kako naj si to razložimo?

To je težko razumeti, a hkrati lahko razložiti. Združene države Amerike nikoli ne bodo kritizirale Izraela, ker je Izrael zrcalo ZDA. Ameriški politik, ki bi kritiziral Izrael, bi se gledal v ogledalo in si govoril, da je vse, kar dela njegova država, narobe. To ne gre. Politika ni poklic, v katerem človek kritizira samega sebe. ZDA so nastale kot kolonialna država priseljencev, ki so izbrisali domorodno prebivalstvo. Izrael je nastal kot kolonialna država priseljencev, ki so izbrisali lokalne prebivalce. ZDA so bile pri tem nekoliko bolj uspešne.

Kaj še druži ti dve državi poleg sorodne zgodovine?

Veliko stvari. Naš položaj in strategija v Iraku med zadnjimi projekti. Vprašanje je, kdo pri kom išče inspiracijo. Izraelci uporabljajo beli fosfor proti civilistom? Zoprno. Stvar je prepovedana. Vendar to težko obsodimo, ker tudi mi v Iraku uporabljamo beli fosfor proti civilistom. Izrael na civilna naselja meče velike bombe zato, da bi ubil enega sovražnega politika, in pri tem pobije celo naselje? Tudi mi mečemo bombe na naselja, da bi ubili enega človeka. Drugi so postranska škoda. Izrael je protizakoniti okupator? Tudi mi smo protizakoniti okupator. Ko nismo v vojni, Izrael testira naše orožje. Velja tihi sporazum med ameriško politiko in ameriškimi mediji, da se teh vprašanj ne dotikamo.

Zakaj pa je tako?

Ne moreš se zelo globoko spustiti v kritiko Izraela, ker s tem posežeš v temelje ameriške zunanje politike in s tem postaviš pod vprašaj našo identiteto kot sile dobrega. Poglejte sredin New York Times. Dva neumna uvodnika nosita številko. Enega je napisal Jeffrey Goldberg, drugega Thomas Friedman. Goldberg velja za eksperta za Bližnji vzhod. Je bivši izraelski zaporniški paznik. Friedman pa je popolnoma znorel. V časopisu, ki deluje kot ameriški dokument časa, pišeta ključne prispevke. Ne eden ne drugi v članku ne omenjata okupacije. To sta izbrisala. Kar je že spet naša skupna tradicija. Obe državi morata ves čas selektivno brisati cela poglavja svoje zgodovine, da se lahko predstavljata kot spodobni državi.

Zadnjih osem let smo to pripisovali osebni politiki Georgea Busha.

Da, to je bil zelo udoben položaj. Bush je bil lahka tarča, ki pa je pogosto zameglila celotno logiko interesov, ki je stala za njegovo politiko.

Barack Obama je zmagal z obljubo novega upanja in velikih sprememb. Ob vsej govorni spretnosti, ki jo izkazuje v vsakodnevnih nastopih, je presenetljivo, kako o Gazi ni rekel niti besede. Kakšna je njegova strategija?

Od Obame ne gre pričakovati velikih sprememb politike do Izraela. Ponudil bo pogovore s Hamasom na zelo nizki diplomatski ravni ali preko posrednikov. To so ZDA uporabile z Arafatovo PLO, pa je strategija propadla. Površinske kozmetike in lepe retorike miru bo veliko.

Samo ena sprememba pa bi imela posledice. Ali bodo ZDA še naprej sprejemale izraelske kršitve mednarodnega prava kot samoumevne ali ne? Bodo ob ameriški podpori še naprej gradili obzidana mesta na okupiranih ozemljih in s tem onemogočali nastanek delujoče palestinske države ali ne? Ali pa bodo ZDA uporabile svojo neznansko moč, rekle Izraelu, naj se umakne, in mu v zameno ponudile popolno zaščito? Obama bi lahko to ponudil. Če bi ga Izraelci zavrnili, bi ostali sami. To je edina pomembna reč, ki bi jo ZDA lahko naredile. Brez tega je vse drugo mučna kozmetika.

Ampak v Gazi ni več izraelskih naselbin. Tukaj ni treba zahtevati umika. Dovolj je zaustavitev vojne.

Izrael ni napadel Gaze zaradi Gaze, ampak zaradi naselbin na Zahodnem bregu. Izrael hoče prisiliti Hamas, da pristane na priključitev vseh ozemelj na Zahodnem bregu, kjer so sedaj judovska mesta, k izraelski državi. Vključno s cestami, ki vodijo do njih, vojaškimi oporišči, zidovi in pregradami. Če seštejete vse naselbine, zaplenjeno zemljo, vojaška območja in infrastrukturo, je palestinska država na Zahodnem bregu nemogoča. Hamas je še zadnja organizacija, ki se temu upira, zato so Izraelci napadli Gazo. Izraelski zgodovinar Meron Benvenisti je o tem pisal že leta 1987 v Prvem projektu podatkovne baze o Palestincih na Zahodnem bregu. Pozabite Jeruzalem. Tam se da goljufati. Vrnitev beguncev so vsi bolj ali manj opustili kot pogoj za pomiritev. Ključno vprašanje so ozemlje in naselbine. Izrael bi se jim odpovedal samo, če ne bi imel nobene druge možnosti. Če bi izraelska vlada sama od sebe sprejela sklep o umiku z devetdesetih odstotkov naselbin, bi v Izraelu prišlo do državljanske vojne med Izraelci. Nujna je zunanja prisila. Izvajajo jo lahko samo ZDA. Nihče drug nima te moči.

Bo Obama to naredil?

Dajte, no. Izbral je ekipo, ki je do konca vpeta v dosedanjo logiko. Njegovi najbližji svetovalci so ljudje, ki so desetletja oblikovali ameriško politiko do Izraela in Palestincev. Busheva zunanja ministrica Condoleezza Rice je napovedala kontinuiteto Busheve politike do Bližnjega vzhoda v Obamovi vladi. Mislim, da se ne moti. Govorica bo drugačna, ker je Obama nenadkriljiv retorik. Vsebina bo enaka.

Položaj je nespremenjen od leta 1967. Enainštirideset let gledamo iste slike in poslušamo iste besede. Ali ni še pred meseci veljalo, da smo pred velikimi spremembami?

Če ste verjeli političnim obljubam. Verjamem, da niste. V politiki do Bližnjega vzhoda je prišlo do kolektivne psihoze. Izraelci postopajo enako, kot so postopali ameriški neokonservativci v pripravah na napad na Irak. Živijo v namišljenem svetu iluzij. Če živiš v namišljenem svetu, je dobro, če veš, da sediš na iluzijah. Verjamejo, da lahko uporabijo silo, in uporabijo uničevalno moč, da se pokažejo kot pametni voditelji. Palestinci bolehajo za isto boleznijo. Tukaj lahko govorite o zrcalni sliki.

Sam pa mislim, da okupatorja in okupiranega ne morete določiti z istimi diagnozami. Ta razlika je bistvena. Izraelska politična elita ve, da je edini izhod iz te tragedije umik z Zahodnega brega. Morala bi priznati, da so bile desetine milijard dolarjev, ki so jih zmetali za militarizirano naseljevanje, zapravljanje življenja. Amerika bi morala priznati, da je podpirala norost. Vse drugo se jim zdi lažje, kot to priznati. Hamas nikoli ne bo sprejel drobtinic, ki mu jih ponujajo. Zato ga hočejo iztrebiti. Udariti jih hočejo tako močno, da se zlomijo. Morda bo delovalo, morda ne bo. Vendar jih večina misli, da nimajo izbire. Ali to ali politični samomor. Napad na Gazo je stvar preživetja izraelske politične elite in del predvolilne kampanje za februarske volitve.

Kakšen rezultat lahko pričakujemo po koncu operacije?

Nisem čisto prepričan, kaj bi lahko bil končni cilj. Jasno je, kakšna je logika, ki jo aplicirajo na Palestince v Gazi in na Zahodnem bregu. S silo jih hočejo prisiliti v podreditev. En velik uspeh so Izraelci že dosegli. Gazo so popolnoma ločili od Zahodnega brega. To je šokantno. Nikjer na Zahodnem bregu ni nobenih resnih protestov. Nikoli se še ni zgodilo, da bi Palestinci na Zahodnem bregu stali križem rok, če je Gaza napadena.

Kako je to lahko uspelo? Okupirana ozemlja so bila vedno organska celota.

Da. Vendar je nekaj podobnega uspelo že prej. Najprej so ločili Palestince, ki živijo v Izraelu znotraj meja iz leta 1967, od vseh drugih. Z napadom na Gazo hočejo proizvesti učinek popolne groze tudi na Zahodnem bregu. Vendar mislim, da to ne more popolnoma uspeti. Zahodni breg ne bo pristal na slabo razrešitev zato, ker bombardirajo Gazo, Gaza pa ne bo pristala na nič, ker tam Palestinci nimajo kaj izgubiti. Spomnim se potovanj skozi palestinska ozemlja leta 2002 in 2003, med intifado. Izraelska strategija v letih intifade je bila dezintegracija palestinske družbe. Ideja je bila ustvariti tolikšno stopnjo kaosa, da bo družba razpadla. Cilj je bil, da Palestinci ne bi imeli več moči za upor in bi se obrnili drug proti drugemu, namesto da bi se soočali z Izraelom. To se je že zgodilo. Ne vem, kaj bi lahko popolno uničenje vse infrastrukture lahko še spremenilo. Vsa palestinska infrastruktura v Gazi je sedaj do konca zdrobljena. Ostalo ni nič. Niti ena občinska stavba niti ena policijska postaja, univerza. Nič. Ostali so pokopališča in bolnišnice.

Kaj je potem lahko naslednji korak?

Ne vem, ali je sploh mogoč oziroma ali o njem sploh razmišljajo. Nisem čisto prepričan, da je izraelsko politično vodstvo premislilo posledice tega dejanja. Vojaški načrt uničenja so seveda imeli. To zna narediti vsak profesionalni vojak. Obrambni minister Ehud Barak to nedvomno je. Premier Ehud Olmert pa res ne vzbuja vtisa politika, ki ve, kam pelje svojo državo. Na eni strani je postal najbolj levičarski izraelski politik. Govori stvari, ki si jih nikoli ni upal reči noben izraelski politik. Niti Šimon Perez niti Jicak Rabin ali Bibi Netanjahu.

Govori, da se bodo morali odpovedati skoraj vsemu, če hočejo mir. Popoln umik z Zahodnega brega, razselitev naselbin in sprijaznjenje s koncem okupacije. V isti sapi pa predseduje temu zločinu proti človeštvu v Gazi in grosistično trguje s smrtjo. Olmert očitno dobro ve, kaj bi morali storiti, da bi si zagotovili normalno življenje, kot ministrski predsednik pa še eni generaciji Izraelcev na pleča vali breme množičnega poboja.

Kaj lahko iz tega sklenemo?

Da niso premislili, kaj delajo. Saj ne morejo resno misliti, da bodo uničili Hamas in v Gazo ponovno pripeljali Fatah kot pokorno upravo? Edino, kar lahko s tem dosežejo, je palestinska državljanska vojna v Gazi. To bi jim morda celo ustrezalo. Čim bolj je Fatah šibek in se v Gazi bori s Hamasom, toliko šibkejši je politični sistem na Zahodnem bregu. Ampak to je strategija, ki jo je imel Joker v zadnjem Batmanu. Kaos in uničenje. Več je obojega, bolj smo veseli. Huje je Palestincem, boljše je za izraelsko vlado. Ampak to ni vladna politika. Na koncu bodo soočeni z istim položajem, v katerem so začeli. Samo tisoč grobov več bo.

Bo Hamas preživel?

Izšel bo okleščen, vendar bo še vedno tam. Močnejši? Šibkejši? Logika upora proti okupaciji nikoli ni linearna. Lahko da oboje.

Kakšno gibanje je Hamas? Včasih se predstavlja kot organizacija pragmatičnih politikov, včasih kot gverilsko gibanje, potem spet kot združba verskih gorečnežev. Kakšna je vaša interpretacija?

Hamas je družbeno in versko gibanje. Združujejo socialne aktivnosti, verske aktivnosti in politične aktivnosti. Imajo poteze Muslimanskih bratov, iz katerih so izšli. Hkrati pa so odporniško gibanje proti okupaciji. So tudi mreža bolnišnic, šol in socialnih centrov. Po strukturi so najbliže Hezbolahu, vendar so precej enkratni. Obstajajo sorodne džihadske skupine, vendar nič tako kompleksnega. Talibani se šele sedaj oblikujejo po tem modelu.

Talibani? Ali niso oni zgolj vojska verskih gorečnežev brez talenta za organizacijo družbe?

To so bili. Zdaj pa afganistanski salafiji ne zapravljajo več denarja za neumne medrese, ampak gradijo šole drugačnega tipa, zdravstvene ambulante, bolnišnice in socialno infrastrukturo. Talibani so začeli kot uničevalna organizacija. Zdaj gradijo tudi družbene mreže. Ni prav veliko nasilnih organizacij, ki bi hkrati gradile in uničevale. Hamas je to od svojega začetka. Ima tri desetletja izkušenj. Al Kaida je zgolj uničevalni stroj, talibani niso imeli nikakršnega interesa in tudi nobenega talenta za vladanje. Niso imeli nobene vizije, kako vladati resnični družbi in zgraditi delujočo družbeno infrastrukturo. Zato so bili Afganistanci veseli, ko so jih pregnali. Premišljati so si začeli, ko so ugotovili, da je Karzajeva vlada ravno tako slaba, da pa ne zna zagotoviti niti najbolj elementarne varnosti državljanov. Hamas pa je konsistenten. Je družbeno gibanje, verska organizacija in gverilska vojska. Njihov problem je, kako to troje uskladiti.

Kot oblast pa se tudi oni niso obnesli. Niso zagotovili niti varnosti državljanov niti niso ponudili razvojne vizije družbe.

Res je. Ampak če bi Palestinci živeli v miru, Hamas nikoli ne bi dobil oblasti. Tudi v najslabših trenutkih mirovnega procesa, ko je šlo vse narobe, Hamas nikoli ni imel več kot dvajset odstotkov podpore pri Palestincih. Prej petnajst. Palestinska družba se nikoli ni bila pripravljena oblikovati skozi prizmo konservativne islamistične vizije. Palestinci so Hamas obravnavali zelo inštrumentalno. Podprli so ga, ker se je upiral okupaciji in ponujal socialni servis, ki ga palestinska "država" ni mogla ponuditi. Ker je bila korumpirana in neučinkovita. Hamas je to razumel in je v Gazi prevzel oblast.

Ampak zakaj je potem nadaljeval s temi neumnimi izstreljevanji raket, ki nikoli niso povzročile nobene resnične škode in niso predstavljale nobene grožnje Izraelu?

Iz istega razloga, zaradi katerega je Hezbolah v Libanonu potegnil Izrael v zadnjo vojno. Hezbolah je izgubljal oblast, ker ni bil več odporniško gibanje, ampak samo še ena frakcija v sektaški libanonski politiki. Libanonci so se obračali k drugim političnim opcijam. Spopad z Izraelom je v hipu vrnil moč Hezbolahu. Enako Hamas. V miru Hamas nikoli ne bi vodil Palestine. Zdaj bi jo morda lahko, ker so pokazali, da se ne bojijo hudiča. Morda bi Palestinci ponovno glasovali za njih, ker niso korumpirani in ne kapitulirajo. Palestinska družba pa v resnici ni fundamentalistična. Tudi v Hamasu je veliko ljudi na visokih položajih, ki niso salafiji in ne verjamejo v družbo, ki temelji na verskem totalitarizmu.

Ste pri Hamasu opazili kakšen političen razvoj? Je postal bolj ali manj radikalna organizacija?

Seveda se je razvil. Tudi egiptovski Muslimanski brati niso ista organizacija kot pred dvajsetimi leti, ko so v predmestjih Kaira imeli svojo islamistično republiko. Nekateri starejši člani so še vedno zelo militantni, mlajše generacije pa ne. Zato je vse to pisanje o Hamasu kot skrajno radikalni organizaciji tako nespametno. Jeffrey Goldberg se je razpisal o teologiji Hamasa. Sklicuje se na tri visoke funkcionarje, ki so bili ubiti že pred leti, in iz njih izpeljuje, kaj je Hamas danes. Pozabi povedati, da je to družbeno globoko zakoreninjeno gibanje, ki je rezultat okupacije. Hamas, ki bi bil socialno okorel, totalitaren in versko obseden, v palestinski družbi ne bi preživel kot vplivna organizacija. Palestinci so preveč urbana in kozmopolitska družba, ki je zelo dobro informirana. Obstaja globoko verna manjšina, ki pa še zdaleč ni prevladujoča. Ne predstavljajo več kot petino družbe.

Ob vseh simpatijah do položaja, v katerem je sedaj Gaza, pa vendar ni mogoče reči, da je Hamas toleranten do razlik in spravljiv.

Ni. Vendar ne morete govoriti o njihovi rasistični ideologiji do Judov in Izraelcev, dokler ti okupirajo njihovo zemljo. Vrzite Izraelce z okupiranih ozemelj in odstranite bodečo žico. Me prav zanima, če bi Hamas še vedno govoril traparije o Izraelu. Saj jih nihče ne bi poslušal. Če en narod okupira drugega, res ne morete pričakovati od okupiranega naroda, da bo vljuden in spravljiv. "Ste banda rasistov in borili se bomo proti vam," je še kar logičen odgovor.

Nasilje okupacije je proizvedlo ultrakonservativizem kot reakcijo. Ko je bil leta 1995 mirovni proces na vrhuncu, mi je eden od hamasovcev rekel, da je "izraelski kulturni imperializem večja nevarnost od vojaške in ekonomske okupacije". Ko se jim je zdelo, da se okupacija približuje koncu, so začeli razmišljati v kulturnih kategorijah. Hoteli so se preleviti v konservativno socialno-politično silo. To pri Palestincih ne bi vžgalo.

Ne gre imeti iluzij. Hamas ni družba simpatičnih ljudi, ki bi pravično in konsenzualno vladala. V Gazi sem imel prijatelje, ki so morali pobegniti zaradi najbolj banalnih razlogov. Bili so glasbeniki, ki so igrali na svatbah Fataha. K njim so prišli aktivisti Hamasa in jim zagrozili. Začeli so s preganjanjem študentk, ki niso bile dovolj spodobno oblečene. Če bi Palestinci imeli državo, jim Hamas ne bi nikoli vladal. Kot gverilska vojska, ki se bori proti okupaciji, pa seveda žanjejo simpatije.

Oblast v Gazi so po izolaciji Hamasa prevzeli najbolj togi vojaški kadri. Zmerni politični hamasovci so stopili v ozadje in jih že mesece ni nikjer videti.

Ja, ker so vsi mrtvi. Izraelci so jih sistematično likvidirali.

Gazi Hamad je živ in…

Ja, kje za boga je? Nekaj časa je bil njihov predstavnik za javnost. Ravno pišem esej, kjer ga citiram.

"Gazi," sem mu rekel enkrat leta 2003 v uredništvu njegovega časopisa El Risal v mestu Gazi. "Vzemiva za minuto kot samoumevno, da imajo Palestinci moralno pravico uporabljati terorizem kot sredstvo boja proti okupaciji. Tudi če si rečemo, da imate pravico, je očitno, da taktika samomorilskih bombašev ne deluje. Bolj škodi vam kot Izraelcem. Vsakič, ko samomorilski bombaš zleti v zrak v Tel Avivu ali Jeruzalemu, se Ariel Šaron nasmeje. Zapleni še en hrib na Zahodnem bregu in zgradi še eno naselbino."

Veste, kaj mi je rekel?

"Vemo, da nasilje ne deluje, ampak ne vemo, kako bi se ustavili."

Njihova identiteta je tako močno zgrajena okrog nasilne strategije, da niso vedeli, kako bi odpor usmerili v kakšno drugo smer. Na tej točki je Hamas zgrešil kot gibanje, ki je v nekem trenutku prevzelo vodilno vlogo v odporu proti okupaciji. Ni bil sposoben ustvariti pametnejše in bolj učinkovite strategije odpora. In odvrnil je ljudi, ki bi sicer podpirali odporniško gibanje.

Ampak palestinska družba kot celota ne more oblikovati bolj učinkovite strategije. Še vsaka je propadla. Hamas morda najmanj.

Zato, ker ne morejo delovati zunaj izraelske terminologije. Tudi gibanja, ki so se zavzemala za delujočo, od Izraela ločeno palestinsko državo, so se soočila s tem, da Izrael ne bo dovolil delujoče palestinske države. Morali bi poslušati Ehuda Olmerta, ki ve, da se Izraelci ne znajo ustaviti.

"Moramo nehati," je govoril Olmert. "Če ne, se bomo znašli v položaju apartheida, Palestinci pa bodo zahtevali izraelske potne liste."

Z moje perspektive bi morali Palestinci storiti točno to.

"Vdamo se," bi morali reči. "Vi ste zmagali. To je vaša država. Dajte nam potne liste. Vsi bomo Izraelci."

Zahtevati eno državo, ki ne bi bila rasistična, bi bilo dolgoročno morda bolj koristno. Hamas je padel v past. Izrael se v resnici boji samo tega, da bi Palestinci začeli zahtevati eno skupno državo, ne pa dveh ločenih.

Izrael nikoli ne bo pristal na položaj, v katerem bodo Palestinci enakopravni državljani v judovski državi. To je nemogoče.

To je nemogoče, dokler Barack Obama ne reče, da je nujno.

Tudi predsednik Amerike nima te moči.

O, ja. Jo ima. Zdaj je vse odvisno od njega. Izrael mu je položil vojni zločin pred prag novega predsedniškega mandata. Če se odloči, da je bilo dovolj, in ponudi sporazum, je zgodbe lahko konec. Sploh se mu ni treba ničesar izmišljevati. Vzame sporazum iz Tabe, doda nekaj naselbin in zahteva podpis. Kdor ne podpiše, je odrezan in Bog z vami.

To je nekoliko preveč preprosto. Še vsak sporazum je propadel v nizu dodatnih pogojev, koncesij in goljufij.

Dokler ZDA brezpogojno sponzorirajo izraelsko politiko, je tako. Izrael ne sme izgubiti Združenih držav kot svojega sponzorja. Ne potrebuje treh milijard dolarjev letne pomoči. To je drobiž. Življenjsko pa potrebuje prost dostop do ameriškega orožja in mednarodno podporo. Če bi se Obama odločil, da je treba nehati s temi neumnostmi, bi bilo konec. Tako preprosto je to. Izrael se nikoli ne bo umaknil sam od sebe, Palestinci pa nimajo moči, da bi ga pregnali. Če gledam ekipo, ki jo je Obama zbral okoli sebe, močno dvomim, da bo to res naredil. Zdaj, ko je uničil Gazo, Izrael ne bo sam od sebe rekel, da se umika z Zahodnega brega. To bi lahko naredil leta 1996. Tako kot leta 1997, 1998, 2001, 2002 ali 2005. Vedno so bile priložnosti.

Če bi bil Izrael pripravljen zapustiti naselbine, bi to storil pred desetletjem. Vsi vedo, kaj so minimalne zahteve za mir. Izrael jih nikoli ni izpolnil, ker ga nihče ni prisilil v njihovo izpolnitev. Samo ZDA ga lahko prisilijo k temu, edini človek, ki ima takšno moč, je predsednik. Poglejte pa, kdo dela za Obamo! To je malo strašljivo.

Kaj je Obama sedaj? Koncept ali resničen človek?

Obama je bil izvoljen kot koncept. V resnici je spreten politik. Tako kot vsak drug politik, z redkimi izjemami, je bolj zainteresiran za svoje preživetje in moč kot za načela. Če pride v položaj, ko mora izbirati med močjo in odločitvijo, ki bila politično zelo draga, se odloči za politično preživetje. V tem je seveda nekaj jedke ironije. Če bi Obama sprejel odločitev, bi ga večina ameriških Judov podprla. Lahko bi rekel, da je okupacija norost, ki bo Izrael uničila. Kot prijatelj bi lahko rekel, naj zapustijo naselbine na Zahodnem bregu, vrnejo zemljo, ki so jo vojaško zaplenili, in Američani bi ga podprli.

Kaj pa bi jim lahko ponudil?

Tukaj res ni treba imeti razvite politične domišljije. Ta konflikt je rešljiv. Izrael lahko pripelje v Nato. "Ste pod jedrskim dežnikom Nata," jim lahko reče. "Nihče se vas ne more dotakniti." Evropejci pristanejo na vse, kar Amerika reče, in ne bodo sitnarili. Arabsko ligo lahko s tem prisili, da sklene sporazum o priznanju Izraela. Z Izraelom, vključenim v najmočnejšo vojaško zavezništvo na svetu, Iran ne bi mogel groziti z razvojem jedrskega orožja. Tudi ne bi bilo potrebe. Nihče ne bi tvegal uničenja v spopadu z zvezo Nato. Izraelsko jedrsko orožje bi prišlo pod poveljniško strukturo Nata, ki je resna stvar. Tako da bi bil strah Irana pred uničenjem s strani Izraela odpravljen. Nato ne bo začel jedrske vojne.

Edina ovira so politične elite v ZDA in Izraelu, ki jim konfliktno stanje ustreza. Med Izraelci in Palestinci ne bo miru za zidovi in bodečo žico. Miru ne moreš vzpostaviti s kompleksom zaporniških institucij, ki jim rečeš država.

Bo torej Obama svojo retoriko prelevil v drugačno politično filozofijo ali pa smo spet na istem?

Infrastruktura statusa quo, ki je bila zgrajena v zadnjih desetletjih, seveda je resna stvar. Naveza med političnimi silami in vojaško industrijo je še preveč resnična in zelo močna. Odločitev za drugačno politično filozofijo bi imela dramatične konsekvence, vsekakor. Bo Obama opustil podporo egiptovskemu predsedniku Hosniju Mubaraku in se ga znebil v dobro bolj razsvetljenega vladarja? Bo prenehal s podporo vladarjem v zalivskih državah in se ne bo bratil s temi strašnimi avtokrati in diktatorji? Bo podpiral pristna demokratična gibanja v arabskem in islamskem svetu? Ni nobenih znakov, da bo kaj takega naredil.

Kot je videti, se je odločil, da ima nekaj manevrskega prostora v notranji politiki. Spremenil bo ekonomska razmerja, ker zdaj vlada konsenz, da je to treba narediti. Mislim, da se bo resno lotil ekoloških vprašanj. Oboje je zelo dobro. Sam pa mislim takole. Če ne bo spremenil strategije naše zunanje politike, ki temelji na vojaški prisotnosti, mu bo zmanjkalo denarja za spremembo ekonomije in za ekološke projekte. Tisoč milijard na leto porabimo samo za sedemsto vojaških oporišč po vsem svetu. Če bo to pustil nedotaknjeno, se bo težko lotil spreminjanja ekonomske strukture države.

Ukvarjal se bo z ekonomijo, okoljem in zdravstvenim sistemom. To so tri področja, ki zdaj Američane zelo skrbijo. Pri Izraelu ne bo tvegal radikalne spremembe dnevnega reda. Ljudje, ki ga najbolj zavzeto podpirajo, so hkrati najbolj goreči zavezniki Izraela. Še pred ustoličenjem je začel klestiti predvolilne obljube. Guantanamo ne bo zaprt prej kot v enem letu, do leta 2011 se ne bomo popolnoma umaknili iz Iraka. Veliko svojih obljub bo moral pozabiti ali jih zmotoviliti do neprepoznavnosti. Moral bo izbirati, v katere bitke bo šel. Zagotovo bo zelo lepo govoril in vzbujal velike upe. Spustil pa se bo v pogovore s Hamasom na zelo nizki ravni in prijazno izrekel nekaj kritike Izraelu zaradi prekomerne uporabe sile. To bo vse. Čez mesec dni bo svet Gazo pozabil in življenje bo šlo naprej. Vedno je bilo tako.

Imate kakšno hitro razlago za ohromelost Evropske unije ob napadu na Gazo?

Poskušal sem razumeti, pa moram priznati, da ne razumem. EU bi lahko prevzela vodstvo procesa, ki bi lahko pripeljal k miru. Naredila ni nič. Njena politična nemoč preseneča. Leto 2000 sem preživel na evropski univerzi v Firencah, kjer sem sistematično preučeval EU. Nisem pričakoval veliko, vendar se je zdelo logično, da bo imela vpliv na razvoj svetovnih dogodkov. Odločila se je, da ne bo imela nobene teže. To je težko razumeti. Seveda, to je predvsem ekonomski klub za evropske elite, ki jih skrbi povečevanje lastnega bogastva. Ampak prav nič? To je nenavadno. Tudi nobena evropska država sama nima odločnega stališča do Palestincev. Ponavljajo ameriške nesmisle. Pozabimo.