Po mnenju Ocvirka so ljudje tudi v tradicionalnih družbah živeli po določenih ključih in se borili za svoje pravice. "Človekove pravice, kot jih poznamo, pa nastajajo na prehodu iz tradicionalne v moderno družbo in jih je potrebno izboriti," je dejal Ocvirk in v nadaljevanju opisal razvoj treh generacij človekovih pravic od 17. do 20. stoletja.
Nato se je osredotočil na spoštovanje verskih pravic v luči verske svobode in predstavil dve skupini držav, ki jih najbolj kršijo. Po njegovem mnenju so med kršiteljicami na eni strani velike monoteistične, zlasti muslimanske države, na drugi strani pa komunistične države, kot so na primer Kitajska, Vietnam, Laos, Kirgizistan, Uzbekistan, Turkmenistan in Kuba.
Med posebej perečimi problemi je izpostavil razmere v Tibetu, kjer Kitajska "krši vse človekove pravice in zatira tibetanski lamaistični budizem," tako Ocvirk. Po njegovem mnenju je Kitajska v Tibetu prekinila proces prehajanja iz tradicionalne v moderno družbo, tako da je uvedla kolekcionistični sistem, ki krši človekove pravice.
Ocvirk je opozoril še na problem nestrpnosti do krščanstva oz. kristofobijo, ki je po njegovem vse bolj prisotna v Evropi. "Mi ves čas vidimo samo islamski fundamentalizem, a v Evropi prevladuje ateistična nihilistična religija, ki postaja državna religija," meni Ocirk, ta pa je po njegovem mnenju usmerjena protikrščansko. Ob tem je Ocvirk opozoril na zapis poročevalca OZN za področje sodobnih oblik rasizma, diskriminacije, ksenofobije in nestrpnosti, ki je v svojem poročilu o stanju na tem področju zapisal, da smo priča razmahu kristofobije, o katerem se v mednarodnih krogih sploh ne razpravlja.
Janez Juhant je menil, da je dalo krščanstvo poleg grške filozofije in rimskega prava osnovo za razvoj razprav o pravicah človeka kot osebe. Razvoj človekovih pravic pa ima po Juhantovem mnenju tudi svoj antropološko-etični temelj, o katerem lahko danes razpravljamo na podlagi nujnih dialoških pogojev različnih religij in kultur.
Cerkev kot ustanova po mnenju Juhanta deli nevarnosti drugih ustanov, da težijo k podreditvi človeka ciljem ustanove. Po njegovem mnenju lahko le zvestoba krščanskemu nauku Cerkev spodbuja k uresničevanju človekovih pravic, glede na njeno hierarhično zgradbo pa je bil to vedno problem. Pomemben vidik se je po Juhantovih besedah zgodil z Drugim vatikanskim cerkvenim zborom, ki je dal temelje za uveljavitev sinodalne podobe Cerkve, po kateri imajo vsi krščeni pravico do udeleženosti v celotnem življenju Cerkve.
Kot je poudaril Juhant, je bila Cerkev pred Drugim vatikanskim cerkvenim zborom proti svobodi izražanja, proti svobodi tiska in knjigotrštva, proti svobodi znanosti in proti svobodi zavesti in veroizpovedi, na njem pa je sprejela pravico do verske svobode v Izjavi o verski svobodi. "Danes Cerkev razume človekov pravice kot del njenega poslanstva," je poudaril Juhant.
Pri uveljavljanju človekovih pravic v Cerkvi je Juhant opozoril na nekatere probleme. Po njegovih besedah Cerkev človekove pravice v mednarodnih odnosih včasih podreja trgovanju za lastne interese, kot na primer v Latinski Ameriki ali v odnosu do Kitajske. Opozoril je tudi na problem izvajanja pravice do verske svobode v Cerkvi, ki ji stoji nasproti izbris krsta in obveznost zakoncev, da bosta svoje otroke vzgajala v katoliški veri. Posebej je izpostavil tudi problematiko žensk v Cerkvi, zlasti vprašanje duhovniške službe.
Borut Košir je predstavil sistem človekovih dolžnosti in pravic v kanonsko pravnem sistemu. Kot je pojasnil, predstavlja 16 kanonov, ki se nanašajo na dolžnosti in pravice vernikov, eno največjih novosti Zakonika cerkvenega prava (ZCP) iz leta 1983. Glede na kanon 208 vlada med verniki na podlagi krsta resnična enakost glede dostojanstva in dejavnosti, s tem pa je tudi "presežen model Tridentinskega koncila, ki je božje ljudstvo strogo delil na klerike in laike", je poudaril Košir.
Kot posebnost ZCP je Košir izpostavil njegovo načelo, da "ne more biti nobene pravice, če ta nima nasproti stoječe dolžnost". Ob tem je Košir izrazil mnenje, "da je Listina človekovih pravic prav v tem segmentu pomanjkljiva". Po njegovem mnenju bi namreč morala našteti tudi temeljne človekove dolžnosti, ki omogočajo mirno in urejeno sobivanje vseh.
Bojan Žalec je pojasnil, da obstaja več možnih utemeljitev človekovih pravic. Kot možno delitev je predstavil utemeljitev, ki upošteva razodetje ter utemeljitev brez sklicevanja na razodetje. V Cerkvi je prvi dokument, ki je v celoti razvil vprašanje človekovih pravic in dolžnosti, okrožnica papeža Janeza XXIII. Mir na zemlji, je pojasnil Košir.
Pri utemeljevanju človekovih pravic brez upoštevanja razodetja po Žalčevih besedah obstajata dva pristopa, in sicer esencialistični in neesencialistični. Prvi se poslužuje pojmov, kot je bistvo človeka, drugi pa ne in ima zato pomembno vlogo v dialogu "med ljudmi različnih horizontov," tako Košir.
V nadaljevanju je Žalec predstavil pojem solidarnosti, ki je po njegovem mnenju povezan z načelom skupnega dobrega. "Uresničevanje solidarnosti pomeni, da imajo ljudje možnost, da so udeleženi v družbi in skupnem dobrem," meni Žalec, ki človekove pravice v tem kontekstu razume razume kot tisti minimum, v katerem je posameznik deležen skupnega dobrega.
Ob koncu je Žalec dejal, da se pridružuje razmišljanju predhodnikov, da so pravice odvisne od dolžnosti, saj po njegovem mnenju "ni faktičnega uresničevanja pravic, če ni izpolnjenih dolžnosti!" To je bila iztočnica za razpravo, v kateri je Ocvirk opozoril, da moramo tudi danes še naprej poudarjati neodtujljivost pravic. "Je le dobro, da ima deklaracija o človekovih pravicah tak naslov," je dejal in izpostavil problema nezavedanja pravic, ki nam pripadajo, in pasivnega dopuščanja, da se nam kratijo.
