Spopad za čudež tehnike
Zlobnežem in nepopravljivim skeptikom se bo najbrž ob naslednjih vrsticah v grlu ustavil velik cmok ali pa jim bo postalo slabo. Predmet njihovega večdesetletnega posmehovanja je namreč še vedno živ in se kljub številnim napovedim, da je samo vprašanje dneva, kdaj bo končno crknil, spreminja v neverjetno legendo. Govorim o slovitem tehnološkem dosežku samoupravnega socializma, ki mu je uspelo navdušiti celo ameriški trg kot največji radio na kolesih. Avtomobil - yugo. 28 let je kljuboval vsem tehnološkim novotarijam (skoraj je podrl rekord "hrošča"), čeprav ga je večina od 800.000 prvih lastnikov želela potopiti v najgloblji del Pacifika že tretji dan vožnje z njim. Toda bodimo odkriti, samo zato, ker nis(m)o imeli mehanikarskega znanja niti za popravilo ročnega mlinčka za kavo, kar smo za šankom zamolčali. Toda v svetu visoke tehnologije se še danes dobro zavedajo, kakšen biser je bil vsa ta leta skrit v Kragujevcu, in ob napovedih, da bodo zaprli proizvodno linijo yugov, češ da ljudje v ponovno demokratični Srbiji potrebujejo nemške avte, so se v to mesto začele zlivati delegacije avtomobilskih velikanov, da bi preprečili to tragedijo in prevzeli proizvodnjo. Prihitel je nemški Opel. Najprej so preverili, ali delavci še vedno na zadnjem sedežu yuga puščajo mesni burek in listke "kakva meni plata, takva tebi vrata", ker se jim je to zdela izredno izvirna ponudba bogatejše opreme vozila. Ko so to slišali v Fiatu, so vsak tretji dan poslali v Zastavo novo delegacijo, ki naj bi prepričala vodstvo in delavce, da jim nikoli in nikjer ne bo lepše kot pod italijanskim škornjem. Strašne vsote so omenjali glede odkupa tovarne, čeprav, kolikor poznam naše sosede, bi oni prevzeli Zastavo samo zato, da bi jo uničili kot največjega konkurenta na evropskem avtomobilskem trgu. To so zavohali tudi Srbi in so komaj čakali predstavnike japonske Toyote. A z njimi niso našli skupnega jezika, ker se Zastavini delavci niso želeli naučiti japonščine, Japonci ne srbščine, malo hude krvi pa je dodatno povzročila sicer nepreverjena novica, da so Japonci pravzaprav želeli uporabiti na streho obrnjene yuge kot zanimive lončke za vzgojo bonsajev. Tam, kjer ne morejo Japonci, lahko Korejci, in bogme so se iz Daewooja močno zagreli za lepotca iz osrčja Šumadije - yuga. Takrat pa je šele nastal dren. Pred kratkim so prileteli neki Rusi, da bi kupili Zastavo in jo preselili na Ciper. Yugo je menda idealen za rusko podnebje; lahek je in ima gretje zadnje šipe, kar je zelo zaželeno, ko ga porivaš čez zamrznjeno stepo. Rusi še niso zapustili tovarniškega dvorišča, so tam že bili, pišejo časopisi, Alžirci. Oni bi tovarno odpeljali k sebi in tam delali nacionalni avto, nekakšen yugo-beduin. Pravšnji da je za tisti del sveta, saj mu lahko streho odpreš kar s ključkom za konzerve in v hipu dobiš kabriolet za vožnjo po vroči Sahari. Prileteli so tudi Kitajci. Najbrž bi na vzhodu izdelovali yuge za enkratno uporabo. Naše izkušnje namreč pravijo, da bi vzdržal, preden razpade, eno vožnjo z vzhoda do skrajnega zahoda Kitajske. Tam bi iz njega v drugi tovarni naredili novega za pot nazaj na vzhod. Potem pa je treščilo iz samega osrčja Afrike. V Kongu bi ga radi delali. Delegacija iz te države v Kragujevcu ni razkrila vseh kart, a kot kaže, bi ga radi imeli tako uporniki, ker se nanj da namestiti strojnica, kot tudi vladne sile, ki so prepričane, da je nenadomestljiv za beg pred uporniki skozi neprehodni pragozd. Nič proti yugu nimajo niti mednarodne mirovne sile, saj bi z njim vozili kongovske begunce z enega konca države na drugi. Na vrsti so samo še Eskimi, potem pa bomo videli, kdo je najboljši ponudnik. Eno je jasno: legenda nikoli ne bo umrla.
Silvio stiska pasove
Ni dvoma, da je italijanski premier dojel vso resnost svetovne gospodarske krize in se lotil ostrih varčevalnih ukrepov. Začel je pri šolstvu. Manj učiteljev in profesorjev bo na šolah in več kot 30 učencev bo v razredu. Učitelji so glede na to, kaj vse ponujata svetovni splet in televizijski kanal National Geographic, res odvečen strošek. Drugo. Več se jih bo drenjalo v razredu, bolj toplo jim bo, manj bo treba ogrevati šole. Če pa mislijo stavkati in še naprej imeti predavanja kar na ulicah, toliko bolje, saj potem lahko čisto zaprejo radiatorje. Sploh pa, kdo potrebuje izobražence, ki samo stanejo državo, ko pa se v Italiji še vedno dobro služi z brcanjem žoge. Tudi sam premier je dal zgled varčevanja in si že dva meseca ni dal nategniti ličk, izpraskati mešičkov izpod oči in presaditi nekaj ducatov novih las. Če pa varčuje premier, potem ga je treba podpreti in posnemati. Najbolj vneti pri tem so bili, je pokazala nedavna policijska preiskava, upepeljevalci in pogrebniki na različnih koncih Italije. Kot sami veste, energija je draga, in ker za upepeljevanje pokojnikov potrebujejo sila visoke temperature, je pošiljanje na oni svet zelo potratno početje, ki povrhu vsega onesnažuje ozračje. Zato so se odločili, da v teh "kriznih" časih upepelijo dva preminula, potem pa pepel lepo razdelijo na dvajset žar in prihranijo za 19 sežigov energije. Kaj pa užaloščeni svojci, ki so seveda pošteno plačali sežig, vedo, ali je pepel, ki so jim ga delavci upepeljevalnic z besedami globokega sočutja, izročili, prav njihov Francesco, Giovanni ali Silvio? Saj smo po smrti vsi enaki - pepelnato sivi. Vam v tej zgodbi manjka kakšen košček? Ja, seveda, kje pa so potem ostali pokojniki, med njimi tudi otroci? Pravijo, da so jih našli na smetiščih. Zelo dobra rešitev. Odkar je nadzor nad smetmi namreč prevzela država in nanje poslala vojsko, so to najbolj urejena podjetja. Smeti namreč redno sežigajo, torej so trupla vendarle upepeljena, le da tisti pepel pri svojcih ni pravi, ali pa jih stiskajo v bale in jih s tovornjaki vozijo v Nemčijo oziroma mečejo v morje. Tako je marsikateri Italijan celo po smrti odpotoval v tujino ali na kopanje. Še dobro, da te storitve svojcem dodatno ne zaračunajo.
