Povrnitev ugleda in zaupanja bo ena temeljnih nalog nove prve metle v Beli hiši. Toda pometanja se bo treba lotiti ne samo pred lastnim pragom, temveč predvsem daleč od obal Atlantika in Pacifika, kjer je George Bush z dvema vojnama poskušal poskrbeti za večjo varnost svoje domovine.
Obljuba dela dolg, mar ne?
Območje "širšega Bližnjega vzhoda", umetno skovane geostrateške regije, je prežeto s katastrofalno zapuščino starih in novih konfliktov. Bush jih je poglobil oziroma ustvaril s svojo izključujočo politiko po terorističnih napadih enajstega septembra. Maksima "če niste z nami, ste proti nam!" je sicer naletela na plodna tla v večini zavezniških zahodnih vlad, saj te niso upale ali znale predstaviti alternative biblijsko zasnovani politiki "oko za oko, zob za zob", ki se je najprej zgrnila nad Afganistan. Vzpostavljanje "civilizacijskega limesa" je naletelo na manj razumevanja v muslimanskem svetu. Sočutje do Amerike je dokončno izpuhtelo po tistem, ko je bila demonizacija muslimanov nadgrajena še z vnovič požrto obljubo, da Združene države zaradi lastnih interesov ne bodo nikoli več podpirale avtokratskih režimov. To obljubo je dve leti po začetku vojne v Iraku izrekla ameriška državna sekretarka Condoleezza Rice. "Ameriška politika na območju Arabskega polotoka je v minulih šestdesetih letih zaradi stabilnosti regije mižala pred neobstoječo demokratičnostjo. Tega je zdaj konec," je odločno sporočila Riceova in obljubila, da bodo poslej štele samo še svobodne in poštene volitve, ki bodo postale najboljše jamstvo za vzpostavitev demokratičnih političnih sistemov. V Egiptu je denimo sekularna opozicija prvič lahko resnično zadihala, na Jutrovem pa so se začeli tresti tesni ameriški zavezniški avtokratski režimi. A ne za dolgo.
Širjenje svobode in demokracije je bilo na začetku drugega Bushevega mandata na vrhuncu. Na tleh nekdanje Sovjetske zveze so se zaradi ameriške želje Drang nach Osten (prodora na vzhod) sprožile onstran Atlantika sponzorirane barvne revolucije. Padli so avtokratski režimi v Ukrajini, Gruziji in Kirgiziji. Rusija je bila pod hudim pritiskom. Za trenutek se je zdelo, da Busha ne more nič ustaviti. Toda varljiv vtis se je medtem hitro razblinjal v Iraku. Nacionalistični upor in tuji borci so okupacijskim silam povzročali vsak dan večje izgube. Etnično in versko pester Irak, ki je s padcem diktatorja Sadama Huseina dejansko šele zadihal, je postal neukrotljivo igrišče različnih interesov. Politični proces se ni premaknil z mrtve točke. Suniti so bili porinjeni na obrobje, šiiti so doživljali politični preporod in se niso bili pripravljeni odpovedati vladarski teži, ki bi jim kot najštevilnejši skupini morala pripadati. Kurdi na severu so medtem v svoji (pol)državi vztrajali pri federalno urejenem Iraku. Hiter gospodarski razvoj je v državljansko vojno potopljeni deželi med Evfratom in Tigrisom zaradi danih regionalnih okoliščin pomenil še največjo mogočo izpolnitev njihov nacionalnih teženj.
Ko ti zmagovalec ne diši...
Dvoje, milo rečeno, netransparentnih volitev, v Afganistanu in Iraku, je Busheva administracija opredelila za praznik demokracije. Povsem drugače so se odzvali na jasno zmago Hamasa na palestinskih zasedenih ozemljih. Ljudstvo pod okupacijo je pod budnim očesom volilnih opazovalcev nekdanjega ameriškega predsednika Jimmyja Carterja izvedlo povsem zgledne volitve, ki se jih ne bi sramovali v nobeni evropski državi. Največ demokracije so premogli na ozemlju, ki se že šestdeset let bojuje za svoje nacionalne pravice. Toda zmagovalec ni bil po okusu Busheve administracije. Čeprav Hamas ni bil izvoljen, da bi vpeljal šeriatsko pravo, še manj je njegova zmaga pomenila vojno napoved Izraelu, je Bela hiša z malce truda prepričala mednarodno skupnost v osamo novoizvoljene palestinske vlade.
S tem je zabila še zadnji žebelj v krsto demokracije. Arabski avtokrati so bili navdušeni. Ameriški pritisk za politične spremembe v njihovih državah je dokončno izpuhtel. Prevelika je bila namreč skrb, da bi v marsikateri državi na Arabskem polotoku volilni uspeh slavila vse bolj priljubljena islamska opozicija, če bi vztrajali pri tem, naj bodo volitve resnično svobodne.
Dialog postaja spet zanimiv
Opustitev projekta demokratiziranja Arabskega polotoka je bilo naslednje poglavje v zmanjševanju globalne moči Amerike. Izčrpan zaradi izgub v Iraku, je Washington medtem pozabil na Afganistan. Ta je po nekaj letih zatišja začel ponovno polzeti v roke talibanom. Njihovi gverilski uspehi ob Hindukušu, kjer je domačinom podlegla še vsaka tuja vojska, so postali tolikšni, da se je Zahod zdaj pripravljen z učenci iz medres pogovarjati o premirju. Čezmejni napadi ameriške vojske na položaje talibanov v Pakistanu niso rešitev. Tega se vse bolj zavedata tako politično mrtev afganistanski predsednik Hamid Karzaj kot njegov pakistanski kolega Asif Ali Zardari. Stabilizacija paštunskih območij vzdolž Durandove črte (kolonialno začrtane meje med Afganistanom in Pakistanom) je neizvedljiva z vojaško silo.
Tudi z Iranom to zadnjo preostalo državo na "osi zla" Washington v zakulisju že vodi pogovore o stabilizaciji Iraka in seveda tudi o jedrskem vprašanju. Evropski diplomati nizke ravni se medtem pogovarjajo s Hamasom. Šiitsko gibanje Hezbolah je po vojni z Izraelom v Libanonu postalo vodilna politična sila. Sirija, ki je bila nekaj časa ameriška tarča, je normalizirala odnose s prozahodno vlado libanonskega premierja Fuada Siniore.
Politika izključevanja in narekovanja (ne)sprejemljivosti je Ameriko pahnila v defenzivni položaj in to v regiji, ki je zadnjih osem let veljala za popek ameriškega zunanjepolitičnega pohoda. Razširjeni Bližnji vzhod bo novega ameriškega predsednika pričakal na oddelku intenzivne nege. Možnosti za okrevanje seveda obstajajo. Volje za preživetje ne gre podcenjevati in to kljub temu, da razvrednoteni pojem demokracije ohranja pri življenju infuzija. Koristno bi bilo, če bi Bushev naslednik najprej oživil prav to temeljno ameriško vrednoto.
