Velik del odgovora se na razočaranje mnogih ne skriva v izredni ekonomski politiki vlade, temveč v eksplozivni rasti v gradbeništvu.
Vsi smo najbrž že slišali zgodbo gospodarske krize iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Na podlagi v tistem času revolucionarne ekonomske teorije angleškega ekonomista Johna Maynarda Keynesa so Američani pripravili program New Deal, ki je v veliki meri temeljil na visokih (javnih) investicijah v gradbeništvo. V gradbenem sektorju je namreč multiplikator zelo visok, kar pomeni, da ima gradbeništvo velik pozitiven vpliv tudi na rast drugih dejavnosti. Lahko torej rečemo, da je finančni minister Andrej Bajuk postal slovenski Franklin D. Roosevelt? Čeprav bi lahko investicije v avtocestni program imeli za del slovenskega programa New Deal, leži razlog za razmah gradbeništva predvsem v »poceni in dostopnem denarju«.
Do poceni in dostopnega denarja pa smo v Sloveniji prišli z vstopom oziroma že s približevanjem območju evra. Od leta 2004 do nastopa finančne krize smo bili priče močnemu upadu nominalnih obrestnih mer v Sloveniji, še pomembnejše pa je, da so se nam hkrati zniževale realne obrestne mere – leta 2007 smo tako po podatkih evropske komisije imeli celo negativno obrestno mero. To preprosto pomeni, da vam za to, da si denar izposodite, nekdo celo plača! Prav gradbeništvo pa je panoga, ki je zelo »občutljiva« za gibanje realnih obrestnih mer. Dokaz lahko najdemo v razmahu gradbene dejavnosti na Irskem in Portugalskem, ki sta v začetku tisočletja šli skozi zelo podobno zgodbo vstopa v območje evra in nizkih realnih obrestnih mer. Kot vsaka ekonomska zgodba pa ima tudi ta drugi konec palice – zadolževanje.
Če si izposodim izjavo strokovnjaka na Sursu, danes ne naredimo niti enega ometa, ne da bi se zadolžili v tujini. Denar je poceni in lahko dostopen, vendar ga velika večina prihaja iz tujine. To se odraža na visokem primanjkljaju na tekočem delu plačilne bilance, ki je v veliki meri posledica buma v gradbeništvu in nasploh visoke rasti investicij. Zgodba zelo spominja na tisto iz leta 1999, ko smo imeli zaradi uvedbe davka na dodano vrednost v Sloveniji investicijski bum, kar se je pokazalo na visokem primanjkljaju na tekočem delu plačilne bilance. Najverjetneje bo podoben tudi izid; takrat smo v začetku novega tisočletja morali z varčevanjem nadomestiti, kar smo prej čezmerno trošili. Ob trenutno višji potrošnji bo pač treba žrtvovati prihodnjo potrošnjo. Gradbeni bum ima omejen rok trajanja in ko se bo ta iztekel, se bo pokazal dvorezen meč visokega multiplikatorja v gradbeništvu. Tako kot vsako zvišanje aktivnosti v gradbeništvu pomeni nekajkraten vpliv na gospodarsko rast, tudi znižanje vpliva na nekajkratno znižanje gospodarske rasti. Za zdaj pa lahko jezdimo na gradbenem in nasploh investicijskem bumu in opazujemo druge evropske države, kako se spopadajo z recesijo.
