Urednik Beletrine Mitja Čander je dejal, da Moje suhote niso klasična avtobiografska knjiga, temveč zlepljenka avtobiografskih zapisov, ki so izpod Pahorjevega peresa nastali v zadnjem času. Moje suhote so pričevanje, ki celovito osvetljujejo tako Pahorjevo kompleksno življenjsko izkušnjo kot literarni opus. Pahorjeva zgodba je metafora 20. stoletja, zaznamuje jo življenje v multietničnem okolju, po drugi strani pa je trčila v vse bistvene totalitarizme 20. stoletja: fašizem, nacizem in komunizem.
Pahor je dejal, da če ne bi bilo roka za oddajo knjige, bi vanjo uvrstil še več opisov pomembnih sodobnikov, v zapisih pa se ves čas javlja tudi njegov uporni glas in kritika matice do zamejcev. Pahor je na novinarski konferenci dejal, da "kulturna Slovenija nima pojma" o pomenu in usodi slovenske manjšine. Sedanja in tudi prejšnje vlade samostojne Slovenije so Trst izključile iz svoje politike. Medtem ko se vsi zavedajo, tako Pahor, kako pomembna v EU je nacionalna identiteta, bodo v Ljubljani nemara to ugotovili čez deset let.
Pahor: Rupel me je imel za nacionalista
Edini, ki je Pahorja ves čas podpiral, je bil Drago Jančar. Že kot študent je tržaškega pisatelja leta 1968 povabil v Maribor, kjer je bila javna tribuna o takrat nezaželeni temi - problematiki zamejstva. Kot se je spomnil Pahor, je bil Jančar edini od takratne avantgarde, ki ga je cenil, drugi so ga "zafrkavali" ter izključevali iz takratne slovenske kulture. "Rupel me je imel za nacionalista," je povedal Pahor.
Jančar je poleg osmih drugih sodeloval tudi pri razpravi, ki sta jo na temo Literarni modernizem v svinčenih časih pred letom dni pripravili Slovenska matica in Študentska založba. Kot je dejal urednik istoimenskega zbornika Gašper Troha, avtorji, tudi mlajši, analizirajo doslej prezrte pojave, kot so "hepeningi" skupine OHO, modernistični jezik, Pupilija, s tem pa izrisujejo podobo tedanje literarne in gledališke produkcije na ozadju specifičnih družbenih odnosov.
Jančar prijateljuje s Pahorjem že več kot 40 let
Jančar je dodal, da s Pahorjem prijateljujeta že 40 let ter da ga je starejši kolega v pismih vedno naslovil z "moj mladi prijatelj". Jančar občuduje tako Pahorjevo literaturo kot življenjsko držo. Nacionalna nota je predvsem povezana z eksistencialno izkušnjo posameznika, je prepričan Jančar. Pahor pa je še dodal, da je danes v Sloveniji staromodno govoriti o narodni zavesti, toda ta je v modernem svetu bolj pomembna, kot se zavedamo.
Pri Beletrini je izšla še izbrana poezija nobelovca Czeslawa Milosza (1911-2004) Zvonovi pozimi, ki sta jo izbrala ter uredila Klemen Pisk in Jana Unuk. Skupaj s številnimi prevajalci iz poljščine sta poskrbela, da lahko slovenski bralci kronološko sledijo razvoju Miloszeve pesniške misli. Ta je po besedah Unukove, ki je napisala tudi spremno besedo, izšla iz simbolistične, predvojne, izrazito apokaliptične poezije, potem pa je pesnik iskal večji stik z bralstvom. Toda Milosz nikakor ni preprost pesnik, je brž dodala Unukova. Kot zanimivost je Jančar dodal, da sta se Milosz in Edvard Kocbek poznala ter drug drugega občudovala.
