Spoštovani,

v preteklih tednih so medijske stolpce v dobršni meri zapolnili prispevki na temo družine Cerar iz Domžal. Izhodiščna premisa vseh je, milo rečeno, nepravičnost situacije, v kateri naj bi se znašla družina zaradi pomot na strani sodišča in geodetske uprave, ter neodgovornost vpletenih organov. Na zadevo so se s pozivi po rešitvi odzvali številni posamezniki, vključno s poslanci Robertom Hrovatom in Barbaro Žgajner Tavš ter ministroma Šturmom in Virantom, pri čemer je slednji dejal: "Situacija, ki je nastala gospodu Cerarju, je škandalozna. Jaz ne vem, težko rečem, kdo je zdaj za to direktno kriv, gotovo pa, da svoj del odgovornosti nosi Geodetska uprava, sodišče, odvetniki tudi. To, kar se je zgodilo, je res nekaj neverjetnega in se v pravni državi ne bi smelo zgoditi."

Prejeli smo tudi vrsto jeznih dopisov, med drugim programskega direktorja produkcijske hiše največje komercialne televizije, ki je sodstvo označil za "ene nemarne nesramne nesposobne uradničke", kar sklepa na podlagi "poročil o grozi, ki se je zgodila družini Cerar".

Iz prispevkov se da razbrati, da sta jeza in nezadovoljstvo Cerarjevih vsesplošna in s človeškega vidika z njihovo situacijo sočustvujem. Kljub temu pa mi notranji občutek pravičnosti preprečuje molk in terja, da ob tovrstnem načinu poročanja ostro protestiram. Strinjam se tudi z dr. Virantom, da se kaj takega v pravni državi ne bi smelo zgoditi, a pri tem sam mislim predvsem na njegov komentar.

Iz vsebine pravnomočne sodne odločbe Okrajnega sodišča v Kamniku, na podlagi katere je bila odrejena deložacija in ki bi jo po mojem mnenju kot predpogoj za kakršnokoli komentiranje zadeve moral prebrati katerikoli od poročevalcev, ne izhaja, da bi v zadevi šlo za kakršnokoli relevantno napako na strani zemljiške knjige ali geodetov. Vse tovrstne navedbe so bile v predhodnih postopkih že preverjane in upoštevane, zato jih ocenjujem predvsem kot nekritično povzemanje trditev ene od strani v postopku, ne glede na njihovo dejansko resničnost ali relevantnost. Resnica se spozna šele, ko se sliši druga plat zvona.

Kratek povzetek odločbe se namreč glasi: Cerarjevi so leta 1964 kupili hišo od osebe, ki ni bila lastnik zemljišča, temveč zgolj upravljalec objektov na zemljišču (recimo ji prodajalec). Prodajalčeva pravica upravljanja je nastala leta 1932, ko so predniki nasprotne strani Cerarjevih (recimo jim lastniki) s prednikom prodajalca sklenili zakupno (najemno) pogodbo. Zgodila se je vojna, sistem se je spremenil, objekti pa so nadaljevali svojo usodo gostinskih lokalov, dokler jih ni leta 1964 prodajalec prodal Cerarjevim. Cerarjevi so lokal preuredili v stanovanjsko hišo, a se v zemljiško knjigo nikoli niso vpisali, niti se niso mogli. Prodajalec jim je namreč prodal nekaj tujega. Zemljiškoknjižni lastniki zemljišča so ves čas ostali isti. Kot je izpričano, so Cerarjevi že ob nakupu leta 1964 vedeli, da je zemljišče v tuji lasti, a se jim je to verjetno zdelo postranska stvar.

Sodni postopki med njimi in upniki so se začeli že v zgodnjih osemdesetih. Ocenjujem, da so toliko časa trajali tudi zato, ker upniki niso hoteli Cerarjevih na vrat na nos vreči iz doma in se jim tudi ni mudilo. Presojalo se je vse vidike, tako priposestvovanje kot pravico graditelja na tujem zemljišču. Odgovor, skladno z zakonodajo, je bil jasen. Cerarjevi so na tuji zemlji in imajo zgolj morebiten obligacijski zahtevek. Zadnja odločba je postala pravnomočna leta 2000, tako da je lahko stekla izvršba, ki pa je bila v korist Cerarjevih večkrat preložena. Zadnji rok je nedavno tudi sprožil vse omenjene odzive.

Prispevki na več mestih citirajo g. Cerarja, da zahteva od sodišč samo ugotovitev dejanskega stanja. Sodišča so pri tem vezana na zakone, pogoj za zemljiško lastnino pa je v Sloveniji že 250 let, od Marije Terezije dalje in kljub vmesnemu obdobju socializma, njen vpis v zemljiško knjigo. Do tega pa ni prišlo, ker, ponavljam, Cerarjevi objekta niso kupili od lastnika zemljišča, lastnik pa je slej ko prej želel svoje nazaj.

Glede na dejansko spornost in konfliktnost vprašanj, ki se znajdejo pred sodišči, se da iz vsake zadeve narediti odmevno zgodbo. Tovrstni prispevki praviloma nekritično povzemajo zatrjevanja ene od strani v postopku zgolj zato, da nastane odmevna zgodba ali cela serija le-teh, in očitno smo temu priča tudi v tem primeru. Z lahkoto si predstavljam tudi zgodbo, napisano z druge strani: Kljub desetletje pravnomočni odločbi lastniki na stara leta zaradi počasnosti izvršbe še vedno ne razpolagajo s svojim premoženjem!

Nezadovoljstvo ene od strani v postopku je skorajda po pravilu posledica sodne razrešitve vsakega spornega razmerja. Pri tem je treba upoštevati, da je to bilo konfliktno (in v večini primerov čustveno nabito) že dolgo, preden je prošnja za njegovo razrešitev skladno z zakonodajo sploh prišla pred sodišče. A na koncu lahko zmaga le ena stran. Včasih se takšni primeri zgodijo preprosto zato, ker se določena ponudba zdi skoraj predobra, da bi bila resnična. Najpogosteje tudi je! A ljudje smo po naravi takšni, da krivdo za lastno malomarnost ali napake bližnjih, če se le da, radi zvračamo na druge. Potem lažje živimo sami s seboj, drugi pa itak nimajo prav.

Žal sodstvo v primerih medijske kritike ne more odgovarjati na posamična, partikularna vprašanja, ki praviloma želijo le potrditev teze o nepravilnosti odločitev. V okviru sodnega postopka se je že pred medijskim odzivom izpeljalo mnogo kompleksnejše, objektivno in temeljito preverjanje dejanskega in pravnega stanja. Tudi če bi kje v postopku bile napake, je lahko edini objektivni forum za njihovo nadaljnjo odpravo sodišče v obliki rednih ali izrednih pravnih sredstev.

Izredno ukrepanje s pomočjo medijev in reševanje tovrstnih situacij predstavlja odmik od (rednega) pravnega reševanja. Poteka na nivoju čustvenega (medijskega) odziva in je po naravi stvari pristransko in neobjektivno. Ustvarja neresnično percepcijo o sistemu, v katerem živimo, reševanje takšnih situacij pa zavestno ignorira dejstva in splošna pravila ter prejudicira rešitev v korist najglasnejšega.

Izrazito senzacionalističen način poročanja ima realne posledice tako za pravno kulturo kot za splošni nivo pravne in dejanske varnosti v državi. Negativen vtis o pravu in sodstvu, ki se ustvarja predvsem preko škandalozno predstavljenih zgodb, posledično vodi do realnih destruktivnih posledic na splošni družbeni in politični ravni.

V okviru medijskih hiš bi kot nujno pravilo za zagotovitev minimalne objektivnosti pri poročanju o zadevah, vezanih na sodne postopke, morali upoštevati vsaj korektno preverjanje dostopnih informacij. V tem primeru gre za pravnomočno sodno odločbo. Te so javnosti dostopne in jih sodišča na zahtevo tudi redno posredujejo.

Dodatno komentiranje in razlaganje sodnih odločb za namen medijske obravnave pa iz načelnih razlogov ne more biti vloga sodišča. Če bi sodstvo že pristalo na takšno igro brez ustreznih kakovostnih varovalk na strani medijev (vsaj ustrezno poznavanje širše tematike in strokovnost novinarjev), bi se s tem zavezalo k obveznosti potencialnega komentiranja katerekoli izmed več kot 300.000 pomembnejših zadev letno, predvsem pa ogrozilo lastno objektivnost ter se podvrglo potencialnim postopkovnim očitkom pristranskosti in prejudiciranja. Da ne omenjam, da bi s tem dejansko konkretno pravno odločanje podredili javnemu mnenju, oziroma drugače povedano, pravo približali medijskemu sojenju in linču.

Pravna država ne pomeni, da morajo sodišča odločati tako, da so z odločitvami vsi zadovoljni. Pravna država zahteva delovanje v okviru sistema in po pravnih normah od vseh institucij, tudi izvršilnih, pa tudi državljanov samih. Od predstavnikov civilne družbe pričakuje, da ne išče le žrtev sistema oziroma primerov, na katerih se lahko nekateri posamezniki predstavljajo kot rešitelji in nosilci zadnjega upanja, temveč vzpostavi mehanizme za širše funkcionalno usposabljanje državljanov za njihovo razumevanje pravnega sistema in lažje življenje v njem. Ali se pač mogoče tudi za to misli, da je naloga sodstva?

Ignoranca pri tem ne more biti izgovor, navidezna senzacionalnost in posledice, ki jo ta prinaša za nekatere, pa prav tako ne. Vsi namreč živimo v isti družbi, in če, recimo, kriterij za ministrovo posredovanje za hitrejšo in ugodnejšo obravnavo na sodišču (kot je pričakovanje izrazil dr. Šturm) postane medijska predstavitev posameznega primera, lahko ves pravni sistem, ki so ga civilizacije gradile tisočletja, nadomestimo z resničnostnim šovom. A če bomo v njem vsi igralci, kdo bo pa glasoval?

Gregor Strojin, svetovalec Vrhovnega sodišča RS

Ljubljana, 28. 8. 2008

Kronologija naslovov prispevkov:

Dnevnik: Pekel družine, ki je in je hkrati ni (16. 11. 2007), Družini Cerar znova grozi deložacija (5. 8. 2008), Vsaj nepokretni tašči ne bo treba pod šotor (7. 8.), Domžale dobijo še tri klošarje več (20. 8.), Družina Cerar poslej brez doma (21. 8.), Dogovor v zadnjem trenutku (22. 8.), V treh tednih bo dom težko rešiti (23. 8.), Morda dom Cerarjevih še ni izgubljen (26. 8.)

Večer: Zaradi napake geodetov v preteklosti - in kljub opravičilu - grožnja deložacije (20. 8.), Deložacija pri Cerarjevih preložena (22. 8.), Bo odvetnik Cerarjevih uspel z odlogom izvršbe? (26. 8.)

POP TV: Sodišče odredilo deložacijo Cerarjevih (20. 8., ob 19.00), Deložacija zaradi napake v Zemljiški knjigi (21. 8., ob 19.00), Stiska družine Cerar (22. 8., ob 19.00), Primer Cerar (25. 8., ob 19.00)

Radio 1: Družina Cerar bo ostala brez doma (21. 8., ob 13.30)

TV Slovenija 1: Drama zakoncev Cerar (21. 8., ob 17.00)

MAG: Mačeha (27. 8.)