Priznam, tale članek pišem v prijetnem zavetju naše zasanjane vasice. Toda v letošnjem poletju ni bilo vedno tako. Nazadnje sem sedel za računalnikom sredi zaliva, zunaj se je slišalo štrbunkanje vnučkov. Vroče je bilo kot v peklu!
Ja, tako je z mojimi počitnicam. Nekoč, ko je bila oprema pisunov še analogna, kot se reče, sem na dopust vlačil pisalni stroj. In sveženj papirja. Tipkal sem na terasi taščine hiške v hladni senčici in mečkal liste. Kadar mi ni šlo, sem iz stroja potegnil nedodelano skrpucalo in ga vrgel v koš ter začel pisati znova. Če je bilo začetkov preveč, mi je veter črke in stavke raznesel po vsem vrtu. Takrat so vsi mimo mene hodili po prstih, ker so slutili, da tistega dne morda nimam še pravega navdiha.
Zdaj je vse drugače. Če mi uvod ni všeč, pritisnem na miško in na zaslonu se spet zablešči prazen prostor. Se zgodi, da takšen ostane kar nekaj časa.
Toda kako članek nato poslati v uredništvo? Hja, v starih časih sem s kolesom šibal na pošto, če se prej ni zaprla. Potem sem poslal faks, včasih pa svoje trdo delo zaupal kar nabiralniku.
Bilo pa je včasih tudi bolj zapleteno. Nekega poletja smo obtičali nekje na Kornatih. Burja je pihala pet dni in več. Svoj umotvor sem nekako le sestavil, saj smo imeli elektriko. Toda kako prepričati računalnik, naj mi pošlje članek v Ljubljano prek interneta, če pa so imeli v marini signala le za vzorec. Splezati sem moral na bližnji hrib in se pokriti z brisačo, da sem lahko na vročem soncu bral zaslon računalnika. Z desno roko sem mlatil tipke, v levici pa sem nad glavo držal telefon in z njim lovil koščke spleta. Ljudje, ki so lazili tam okoli, so zmajevali z glavo. Da bi kdo klical nujno zdravniško pomoč, ki jo potrebujejo čudaki, ki pokriti z brisačo mahajo s telefonom in preklinjajo tehnološki napredek hrvaškega turizma, ni bilo bojazni. Ker tudi oni niso imeli signala …
Ja, temu se res reče delo v potu svojega obraza.
-
Hm, zanimiv stavek. Že na prvi pogled se mi je zdel nekoliko vznesen. Od kod mi je sploh kapnil v glavo?
Zaupal sem ga mojemu umetnemu modrijanu. Seveda je vedel: to je frazem, ki izhaja iz Mojzesove knjige, kjer Bog po izgonu iz raja reče Adamu: »V potu svojega obraza boš jedel kruh …« S tem je delo postalo pogoj za človekovo preživetje za zemlji.
»Orkodijo!« sem skoraj zaklical. Res se mi večkrat zdi, da v meni tiči nekaj svetopisemskega!
Tako zdaj opišemo vsakogar, ki mora vložiti ogromno truda za dosego cilja. Sploh, ko se trudi pri takšni vročini, če opišem zadevo malce avtobiografsko.
Seveda pa glede tega nisem edini. V avgustu se politika sicer ne koplje ravno v znoju, so pa zato tem bolj prizadevni naši božji uslužbenci.
Domala vsako leto se na Brezjah pojavi dostojanstvenik, ki mestu in svetu razodene kakšno modrost. Nekoč je avgusta dežural doktor Rode, zdaj se trudi nadškof Zore. Obema je vedno sijajno uspelo razjeziti liberalce, da ne rečem po njihovo, antikriste. Nadškofov govor je bil tokrat pravcati ljubkovalni uvod v medsebojno spoštovanje, h kateremu je predsednik vlade Janša istega dne povabil državljane.
Morda je res malce kriva ta presneta vročina?
Pred davnimi leti je Hitchcock posnel film Dvoriščno okno. V njem se je ves čas grozno potil James Stewart kot uspešen fotoreporter. Z zlomljeno nogo je v invalidskem vozičku skozi okno opazoval zlikovca, ki je umoril svojo ženo. In kako strašno se je mučil nesrečni James? Na termometru je kazalo, da je bilo zunaj malo nad 34 stopinj Celzija.
Hudo. Jaz sem prejšnji teden članek pisal pri 39 stopinjah!
Adama ni več, o izganjanju iz »raja« se pa še vedno rado razpravlja.
Saj ni čudno, da sem se začel ukvarjati s Svetim pismom …
