Na današnji dan, 2. septembra 1945, so predstavniki japonskega vrhovnega poveljstva na ameriški bojni ladji Missouri v Tokijskem zalivu podpisali brezpogojno kapitulacijo Japonske. S tem se je druga svetovna vojna formalno končala na vseh bojiščih po svetu. Japonska je v enem dnevu izgubila vsa ozemlja, ki jih je v desetletjih pred tem vojaško zavzela. Kapitulacija je torej pomenila konec japonskega militarizma in cesarskega imperija ter začetek preobrazbe države v demokratično družbo. Ameriška okupacija jih je celo prisilila, da so se sčasoma preoblikovali v eno ključnih zaveznic ZDA v Aziji.
Druga svetovna vojna je skupno trajala natanko šest let in en dan, če za njen začetek štejemo nemški napad na Poljsko 1. septembra 1939. Če bi vprašali Kitajce, se je zanje vojna začela že leta 1937 z obsežno japonsko invazijo. Slovenski in hrvaški Primorci pa bi datum pomaknili še nazaj, saj so se italijanskemu fašizmu upirali že prej, prek združenja TIGR.
Na predajo Japonske sta vplivala predvsem dva dogodka: Američani so odvrgli atomski bombi na Hirošimo 6. avgusta in tri dni pozneje še na Nagasaki, Rusi pa so večer pred drugim bombnim napadom, 8. avgusta, Japoncem napovedali vojno in jo po polnoči tudi začeli ter ji nato pod poveljstvom maršala Aleksandra Vasilevskega prevzeli ozemlja v Mandžuriji, Koreji in drugih delih severovzhodne Azije.
Kronologija vojaških operacij
Japonski cesar Hirohito je predajo svojega cesarstva napovedal že sredi avgusta, do premirja pa je prišlo dva tedna pozneje. To je bilo za Japonsko neizbežno, saj cesarska japonska mornarica (IJN) ni mogla več voditi večjih operacij, neizbežno se je napovedovala tudi zavezniška invazija.
ZDA, Združeno kraljestvo in Kitajska so jih k predaji pozvali na Potsdamski konferenci 26. julija 1945. Niso se hoteli takoj predati, zaveznike pa je jezilo, saj je bilo to še edino neobvladano vojno žarišče druge svetovne vojne. Jedrska napada sta se takratnim zaveznikom zazdela še ena zadnjih možnosti, da jih ustavijo; medtem pa je Sovjetska zveza že skovala načrt za napad na Japonsko.
Ko so ZDA odvrgle prvo jedrsko bombo na Hirošimo, je nekaj ur zatem takratni ameriški predsednik Harry S. Truman ponovno pozval Japonsko k predaji in jo posvaril, da bodo napade nadaljevali. Dan pred tem, da odvržejo še drugo jedrsko bombo, pa so invazijo začeli še Sovjeti, kar je bilo sicer v skladu s sporazumi Jaltske konference, ne pa tudi s sovjetsko-japonskim paktom o nevtralnosti.
Čeprav je bil jedrski napad velika streznitev za Japonsko, je trajalo še mesece, preden so se vojaki, razpršeni po ogromnem ozemlju Azije in Pacifika, dejansko predali; nekateri šele leta 1970. Vojno stanje se je sicer uradno končalo z 28. aprilom 1952, ko je začela veljati mirovna pogodba, podpisana v San Franciscu. Toda morala so preteči še štiri leta, da sta medsebojno vojno ustavili še Japonska in Sovjetska zveza.
Notranja politična trenja
Pred letom 1945 je japonsko cesarstvo obvladovalo ogromno ozemlje: Korejo, Tajvan, Mandžurijo, dele Kitajske, dele jugovzhodne Azije, Filipine ter številne pacifiške otoke. Po letu 1945 pa so se morali predati iz več razlogov; vojaško so bili povsem poraženi, ameriške sile so metale bombe na njihova mesta, Rusija je zanetila še eno vojno, zato so se bali nadaljnjega uničevanja, imeli pa so težave tudi zaradi notranjih političnih trenj.
Cesar Hirohito je imel v japonskem političnem in simbolnem sistemu izjemen položaj. In ko se vlada in vojaški vrh dolgo nista mogla poenotiti glede kapitulacije, je odločil, da se to mora zgoditi na konferenci 10. avgusta; štiri dni pozneje je uradno podpisal odločitev, da sprejmejo pogoje iz Potsdamske deklaracije. To je pomenilo tudi prelom z dotedanjo vojaško politiko, kar pa je pri nekaterih povzročilo revolt.
Nekateri vojaški častniki so pripravljali državni udar, da bi preprečili cesarjev radijski nagovor, v katerem je hotel s podpisom kapitulacije seznaniti še prebivalce svojega imperija. V noči pred oddajo so vojaki poskušali prevzeti nadzor nad cesarsko palačo in preprečiti predvajanje posnetka, a poskus ni uspel. Tako je 15. avgusta japonsko prebivalstvo prvič v zgodovini slišalo glas svojega cesarja po radiu. Cesar ni izrecno uporabil besede »predaja«, ampak je v zelo formalnem jeziku povedal, da je Japonska sprejela pogoje Potsdamske deklaracije. Zato je za Japonce ta dan tudi dan konca vojne, imenujejo ga šusen no hi, 2. september pa beležijo kot datum formalne pravne kapitulacije.
Cesarjeva vloga
Ameriška okupacijska oblast pod vodstvom vrhovnega poveljnika zavezniških sil (SCAP), generala Douglasa MacArthurja, je po kapitulaciji Japonske na njihovem ozemlju v naslednjih letih vpeljala ogromno sprememb. Med drugim so demokratizirali politični sistem, reformirali so parlament, dodali politične pravice ženskam, reformirali so šolstvo in uvedli zemljiške reforme, omejili so tudi velike gospodarske konglomerate, »počistili« militariste, izpeljali številne sodne procese proti vojnim zločincem ter vpeljali svobodo govora, tiska in veroizpovedi.
Najbolj nenavadno pa je, da je cesar kljub številnim političnim in družbenim spremembam ostal na prestolu, seveda le še s simbolno funkcijo. Japonska je izgubila vojno, cesarska institucija je bila tesno povezana z militarističnim sistemom, toda Hirohita niso odstranili in mu niso sodili kot vojnemu zločincu. Američani so namreč presodili, da bi jim pri stabilizaciji Japonske celo koristil.
Po vojni je bila država popolnoma izčrpana, Američani pa si niso želeli več kaosa, še manj kakšnih komunističnih revolucionarjev. Ne nazadnje je tudi velik del japonskega prebivalstva želel ohraniti cesarja, kar so Američani preverili z anketiranjem; kar 92 odstotkov si jih je želelo, da cesar ostane. Američani so imeli tudi slabo vest, kajti posledice odvrženih atomskih bomb so bile katastrofalne za civiliste in okolje, in so hoteli čimprejšnjo stabilizacijo. Dejstvo pa je, da se je s kapitulacijo Japonske res zaključila druga svetovna vojna. Začela se je hladna vojna.
