Imer Traja Brizani, skladatelj, basist in pionir sodobne romske glasbe, letos praznuje 30 let skupine Amala in 46 let umetniškega ustvarjanja. Jubilej bo 31. avgusta v okviru 74. Ljubljana Festivala proslavil v ljubljanskih Križankah s Simfoničnim orkestrom in Big Bandom RTV Slovenija ter gosti, med katerimi bodo Alenka Godec, Oto Pestner, Lana Trotovšek, njegova sinova Bernardo in Armando ter brat Agim. Večer bo povezovala Mojca Mavec, kulturni dialog pa bo vodila Violeta Tomić. Ob jubileju smo se z Brizanijem pogovarjali o treh desetletjih Amale, družinski glasbeni dediščini, sodelovanju z velikimi imeni jazza, predsodkih, položaju Romov in o tem, zakaj glasba zanj tudi po 46 letih ostaja veliko več kot zgolj poklic.
Ste si leta 1996 predstavljali, da bo zgodba trajala tri desetletja?
Ko sem leta 1996 ustanovil Amalo, sem imel jasno vizijo. Vedel sem, da stopam na pot tistega, kar je Jani Golob poimenoval »romski simfonični etno jazz«, nisem pa si predstavljal tridesetletne zgodbe. Ko človek živi za glasbo in gradi na koreninah, ki mi jih je zapustil oče Uka Brizani, se lahko uresničijo tudi velike sanje.
Je preplet romske glasbe, jazza in simfoničnega zvoka nastal načrtno?
Da. Izhajal je iz jasne vizije in dolgoletnega študija. Želel sem ustvarjati na temeljih romske tradicije ter jo povezovati z jazzom, soulom, funkom in klasično glasbo. Vse temelji na družinski tradiciji iz Prištine in moji poti v Slovenijo od leta 1979. Pomembna je svoboda improvizacije, zaradi katere tradicija dobiva nove oblike.
Na jubilejnem koncertu bodo z vami Simfonični orkester, Big Band RTV Slovenija in številni gostje. Bo to koncert ali predvsem praznik?
Predvsem življenjski praznik in krona neke poti. Naša družina že 46 let ustvarja v slovenskem kulturnem prostoru. To bo poklon vsem, ki so verjeli v našo zgodbo – od očeta do glasbenikov in solistov, ki so sodelovali z nami. Hvaležen sem tudi Festivalu Ljubljana in Darku Brleku za posluh. Želim si praznika glasbe, družine, prijateljstva in svobode.
V Sloveniji ste najprej igrali baskitaro v popularnih ansamblih, nato vas je osvojil jazz. Zakaj?
Moja glasbena pot se je začela v Prištini ob očetu. Ko sem decembra 1979 prišel v Slovenijo, sem ob študiju stomatologije igral v pop ansamblih, nato pa me je prevzel jazz. Z bratom Agimom sva igrala jazz in fuzijo, pet let sem deloval tudi v zasedbi Ugrin-Divjak z Ratkom Divjakom. Veliko smo koncertirali, potovali ter spremljali domače in tuje glasbenike. Iz tega obdobja je ostala tudi vinilna plošča, ki smo jo posneli z Lojzetom Krajnčanom. Pri jazzu me je najbolj očarala svoboda improvizacije, v kateri se romska tradicija preliva v živ ustvarjalni dialog.
Sodelovali ste z Jožetom Privškom, Bojanom Adamičem in priznanim ameriškim jazzovskim bobnarjem, skladateljem in profesorjem Petrom Erskinom. Kaj so vam dala ta srečanja?
Pustila so neizbrisen pečat. Privšek me je zaznamoval s kompozicijsko disciplino, Peter Erskine pa s svetovno glasbeno dimenzijo. Z njim sva povezovala zvok velikega orkestra z makedonskimi ritmi, spoznal pa je tudi mojo družino. Takšna srečanja glasbeniku širijo obzorja.
Kako bi nekomu, ki skupine Amala še ni slišal, opisali njeno glasbo?
Na naši glasbeni paleti ni meja – od električnega basa do violončela, klavirja in živih tolkal. Koncert Amale je potovanje, na katerem predsodki zbledijo, glasba pa človeka nagovori neposredno. Amala pomeni zavezništvo in prav to želimo ustvariti med glasbeniki in občinstvom – dialog, ki presega žanrske in kulturne meje.
Glasba vašo družino spremlja že štiri generacije. Z vami bodo nastopili sinova Bernardo in Armando ter brat Agim. Kaj vam pomeni ta kontinuiteta?
To je zame neprecenljivo. Naša zgodba sega od prednikov prek deda in očeta Uke, dirigenta RTV Priština, do mene, brata Agima ter mojih sinov Armanda in Bernarda. Ko skupaj stopimo na oder, se srečajo preteklost, sedanjost in prihodnost. Ohranjanje tega izročila je privilegij in odgovornost.
Leta 2016 ste prejeli medaljo za zasluge za prispevek k prepoznavnosti romske kulture v Sloveniji. Kaj vam pomenijo priznanja?
Medalja za zasluge mi veliko pomeni, prav tako nagrada Ferenca Sztojke. Priznanja razumem kot potrditev dolgoletnega ustvarjanja in prizadevanj za prepoznavnost romske kulture. So spodbuda za nove projekte. Izhajam iz večkulturnega okolja in vedno sem verjel, da nas različnost bogati. Z glasbo nam je uspelo povezovati ljudi in presegati stereotipe.
Poleg glasbe pišete knjige in se ukvarjate s publicistiko. Zakaj vam je pomembna tudi pisana beseda?
Glasba odpira srca, vendar ne more preprečiti potvarjanja zgodovine. Do leta 2000 je bilo v slovenskem prostoru zelo malo resnega gradiva o Romih, zato sem izdal monografijo Le ostanite, Romi gredo!. Postala je pomemben vir, iz katerega so pozneje črpali tudi magistrski in doktorski študenti pri svojem raziskovalnem delu. Pomembno je, da zgodovino Romov tudi sami raziskujemo in zapisujemo. Romi skozi zgodovino niso bili tisti, ki bi netili vojne, pogosto pa so bili njihove žrtve. Pisana beseda ostaja trajen dokument naše zgodovine, intelektualne moči in dostojanstva.
Kje slovenska družba še vedno dela največje napake pri vključevanju Romov?
Največjo težavo vidim v pomanjkanju strokovnega znanja, zaradi česar prihaja do pavšalne kolektivne obravnave Romov in metanja vseh v isti koš. To ni ne pravično ne humano. Pri drugih narodih se uspešne posameznike podpira kot vzornike, pri Romih pa se razprava prepogosto vrti okoli naselij in problemov. Tudi romskega ustvarjalca se prepogosto vidi zgolj kot zabavljača, namesto da bi se ovrednotili njegovo znanje, izobrazba in umetniško delo. Institucije potrebujejo več strokovnega znanja in podpore posameznikom. Resnično vključevanje je mogoče, ko sodelujejo strokovnjaki, umetniki, institucije in skupnost.
Lahko glasba ljudi poveže hitreje, kot jih razdelijo stereotipi?
Lahko, vendar umetnost ne more vsega narediti sama. Predsodki pogosto izvirajo iz nepoznavanja zgodovine. Glasba odpira vrata in povezuje, toda za enakopraven dialog potrebujemo tudi znanje, izobraževanje, medsebojno spoštovanje in pripravljenost obeh strani na sodelovanje. Umetnost je lahko izjemno močan most med različnimi svetovi.
Letos obeležujete tudi 46 let umetniškega ustvarjanja. Od kod še črpate energijo?
To čutim kot svoje poslanstvo in generacijsko dolžnost. Navdih črpam iz štirih generacij družinskega izročila in prepričanja, da lahko z glasbo živimo v slogi in spoštovanju. Idej mi ne zmanjka. Za menoj so različni avtorski projekti, od albuma Amala in muzikala Stekleno jabolko do jazzovskih projektov, ves čas pa razmišljam o novih delih.
Kakšen človek ste, ko odložite inštrument?
Klasičnega počitka skoraj ne poznam, saj se mi nenehno rojevajo nove ideje. Po 46 letih ustvarjanja je glasba način življenja. Največ pa mi pomeni družina. Ob meni vso pot zvesto stoji soproga Marija, njena podpora mi daje veliko moč, moj največji ponos pa sta sinova Armando in Bernardo. Najbolj me napolnijo toplina doma, mir in hvaležnost za vse, kar smo kot družina ustvarili.
