Olivera Katarina, rojena Vučo, nedavno umrla srbska igralka in pevka, je zaslovela z vlogo pevke v filmu Zbiralci perja iz leta 1967. Ta je na festivalu v Cannesu prejel veliko nagrado in bil nominiran za nagradi oskar in zlati globus za najboljši tujejezični film. Vloga ji je odprla vrata na mednarodno sceno. Bila je šolana igralka, ki je igrala v številnih tudi tujih filmih ter se je kot pevka osredotočila na izvajanje ljudske in romske glasbe, prav tako je pela grško kot indonezijsko glasbo. Bila je mednarodna pevka, za katero so med drugimi glasbo pisali Mikis Theodorakis, Ennio Morricone in Charles Dumont, skladatelj Edith Piaf. Bolj kot na anglosaškem in germanskem trgu je bila uspešna v Franciji. Po uspehu Zbiralcev perja je imela v pariški Olympii 72 zaporednih koncertov, na zaključnem nastopu sta se ji na odru pridružili Nana Mouskouri in Dionne Warwick.
Prav tako sta znamenita podatka, da je na enem od koncertov slikar Salvador Dali javno pokleknil pred njo in da je bil njen deklarirani oboževalec tudi modni oblikovalec Pierre Cardin. Na zahodne glasbene lestvice se ni uvrstila, so jo pa na italijanski radioteleviziji (RAI) razglasili za najlepši glas Mediterana, francoski šansonjer Gilbert Bécaud pa jo je oklical za najboljšo ambasadorko Jugoslavije. Nekateri njeno serijo pariških koncertov štejejo za največji uspeh jugoslovanske glasbe na tujem.
S posredovanjem filma je mednarodno uspelo tudi Goranu Bregoviću, ki se je s svojim Orkestrom za poroke in pogrebe (Orkestar za svatbe i sahrane) prav tako prebil zunaj meja zdomskega občinstva. Bistveni so filmi Emirja Kusturice Dom za obešanje, Arizona Dream, Podzemlje in Kraljica Margot.
Kusturica zardeval pred Iggyjem Popom
Za najuspešnejšo se je izkazala skladba In the Death Car iz filma Arizona Dream, ki se je na francoski lestvici uvrstila na drugo mesto, vendar se je kasneje oglasil francoski glasbenik Enrico Macias in od Bregovića uspešno iztožil milijon evrov, ker gre za njegovo skladbo z naslovom Solenzara. Posledično je to povzročilo do danes trajajoč spor med Bregovićem in Kusturico, ki je javno izjavil, da ga je Bregović s plagiatom osramotil pred svetovno javnostjo, rekoč: »Prevaro je prvi opazil Iggy Pop, mene pa je bilo zaradi tega zelo sram.«
Pa vendar je Bregoviću svojo etno zasedbo uspelo mednarodno uveljaviti. Diskografsko uspešen je bil tudi v Grčiji in na Poljskem. Podobno velja za Kusturico in Neleta Karajlića iz zasedbe Zabranjeno pušenje, ki sta združila moči v zasedbi No smoking orchestra. Ta je izvajala južnoslovanski etno po Bregovićevem receptu, spet podprtega s filmsko glasbo iz Kusturičevih filmov Črna mačka, beli mačkon in Življenje je čudež. Velja omeniti vsaj še Šabana Bajramovića, uradno oklicanega kralja romske glasbe, ki ga je proti koncu kariere spoznal tudi zahod, k čemur je pripomogel koncept »world music«. Znano je, da je na primer Joe Strummer, pevec Clashev, Bajramovića vrtel v svojih radijskih oddajah. Omeniti velja še Dina Merlina, ki se je z albumom Hotel Nacional leta 2014 uvrstil na osmo mesto Billboardove lestvice svetovnih albumov. V desetletjih po razpadu Jugoslavije je južnoslovanska etno glasba do neke mere prodrla do zahodnega občinstva, pa vendar so prodajne številke z Avseniki neprimerljive.
Avseniki ustvarili žanr
Ansambel bratov Avsenik je na zahodnem, pretežno nemškem trgu, kjer je nastopal pod imenom Original Oberkreiner, izdal skupno okrog 150 albumov oziroma prodal med 31 in 36 milijonov nosilcev zvoka. Gre za prodajo na skupnem nemško govorečem trgu, vključujoč Avstrijo in Švico, vseeno pa Avseniki veljajo za bolj komercialne celo od Herberta Grönemeyerja, ki je na nemškem trgu dosegel skupno prodajo okoli 13 do 18 milijonov albumov in z albumom Mensch iz leta 2002 s 3,1 milijona prodanih izvodov drži rekord za najbolje prodajani posamični album v zgodovini nemške glasbe.
A skupno so Avseniki večji. Njihova Golica ali Trompeten Echo (Odmev trobente) velja za najbolj predvajano instrumentalno skladbo na svetu, prav tako so večkrat razprodali münchensko Olympiahalle, ki prejme 15.000 ljudi.
»Ne samo mi, tudi mnogi drugi slovenski narodnozabavni ansambli so bili v Nemčiji uspešni. Zakaj? Zaradi ritma,« je kultna izjava Slavka Avsenika o slovenskih kolegih. Oberkreiner glasba kot slovenski izum, ki tudi po imenovanju pomeni zgornjo Kranjsko ali Gorenjsko, se je od primerljivih germanskih glasb razlikovala po tem, da je zaradi sodelovanja jazz glasbenikov premogla elemente jazza oziroma swinga. Avsenikov koncept so povzeli mnogi drugi. Ansambel Lojzeta Slaka je bil kot največja domača konkurenca Avsenikom med zahodnim občinstvom celo manj prodoren od nekaterih drugih, saj je v tujini pretežno igral za diasporo. A tudi oni so izdali dve plošči v nemščini.
Od nič do 20 plošč
Tipičen primer zasedbe, ki je celo več kot doma, kjer so jim zamerili jodlanje, igrala na tujem, vključno z Afriko, so Slovenski muzikantje, ansambel iz leta 1965, ki je do leta 2025 odigral več kot 5000 nastopov. Alpski kvintet, kranjska zasedba iz leta 1966, ima več kot milijon prodanih plošč in ima v oberkreiner glasbi zvezdniški status, podobno kot Ansambel Franca Miheliča, za katerim je prav tako dvajset albumov na nemškem trgu, kar je enakovredno njihovi diskografiji v slovenščini. Nekatere druge zasedbe, kot na primer Ansambel Tonija Savnika ali Štirje kovači, ki so bili ustanovljeni leta 1954 in so do prekinitve leta 2025 postavili rekord kot najdlje delujoč narodnozabavni ansambel, so prav tako izdajale v nemščini in bile usmerjene na tamkajšnji trg. Enako velja za Vesele planšarje, prav tako Štajerskih sedem in Ansambel Vita Muženiča. Nekateri niso izdajali v nemščini, kljub temu pa je bil nemški trg oziroma boljše rečeno teren bistven za njihovo delovanje. In obrnjeno. Slovenske narodnozabavne skupine so bile bistvene za delovanje nemške narodnozabavne scene. Slovijo po tehnični dovršenosti, lahkotnosti izvajanja oziroma so sopomenka za glasbo z dušo, ki zmore doseči tako imenovani »heimatgefühl« ali občutenje domovinskosti.
