Predstavljajte si, da hodite po gozdu in ob nekem drevesu zagledate nenavaden kup kamenja. Na deblu so sledovi udarcev, na tleh ležijo skale različnih velikosti, človeka pa daleč naokoli ni. Kdo jih je prinesel? Odgovor je precej presenetljiv: šimpanzi.
V narodnem parku Boé v Gvineji Bissau raziskovalci že leta spremljajo nenavadno vedenje zahodnih šimpanzov. Živali pobirajo kamenje, ga nosijo do določenih dreves in ga z veliko silo vržejo v deblo ali z njim udarjajo po njem. Nekatere skale nato ostanejo ob drevesu in sčasoma nastanejo pravi kupi kamenja. Še bolj nenavadno je, da se šimpanzi vračajo k istim drevesom.
Ko so raziskovalci pred kratkim ponovno obiskali kraje, ki so jih spremljali že pred leti, so ugotovili, da je večina mest, ki so bila znana že leta 2017, še vedno v uporabi. Nekatera takšna drevesa šimpanzi obiskujejo že več kot desetletje. Toda zakaj?
Kamni, kriki in bobnanje
Na prvi pogled bi lahko pomislili, da si s kamni pomagajo pri iskanju hrane. Šimpanzi so namreč spretni uporabniki orodja. Ponekod s kamni razbijajo orehe, s palicami lovijo termite in uporabljajo liste kot nekakšne gobice za zajemanje vode. Toda pri obmetavanju dreves hrane ni.
Posnetki s kamer kažejo, da kamenje največkrat mečejo odrasli samci. Dogajanje je lahko precej glasno. Šimpanz zagrabi kamen, ga vrže v deblo, ob tem pa lahko glasno zakriči in z rokami ali nogami udarja po velikih koreninah drevesa. To je raziskovalcem dalo prvi namig. Samci namreč že sicer bobnajo po drevesih in oddajajo značilne glasne klice, ki jih je mogoče slišati daleč skozi gozd. Tako lahko drugim sporočajo, kje so, se razkazujejo ali opozarjajo na svojo prisotnost. Kamen bi bil torej lahko nekakšen naravni ojačevalnik.
Raziskava, objavljena leta 2025, je pokazala, da se udarjanje s kamni res pojavlja v podobnih okoliščinah kot običajno bobnanje po drevesih. Toda vedenji nista povsem enaki. To nakazuje, da bi lahko imelo kamenjanje dreves tudi svoj poseben pomen. Kakšen, za zdaj ne ve nihče.
Šimpanzja tradicija?
Najbolj zanimivo je, da tega ne počnejo vsi šimpanzi. Takšno vedenje so doslej opazili samo pri štirih skupinah zahodnoafriških šimpanzov. Na številnih drugih območjih imajo živali na voljo tako primerna drevesa kot kamenje, vendar ga ne mečejo. Zato raziskovalci domnevajo, da bi lahko šlo za nekaj, kar bi lahko poimenovali kar šimpanzja kultura.
V živalskem svetu kultura seveda ne pomeni knjig, gledališča in slastnega nedeljskega kosila pri babici. Znanstveniki z izrazom opisujejo vedenje, ki se ga živali naučijo druga od druge in se nato ohranja ter prenaša znotraj določene skupine. Tudi šimpanzi imajo takšne lokalne običaje. Nekatere skupine na primer uporabljajo določeno orodje, ki ga druge ne, čeprav živijo v podobnem okolju.
Morda je metanje kamenja ena takšnih tradicij. Mlajši šimpanz lahko opazuje starejšega samca, ki pobere kamen in udari po drevesu, ter nekoč začne početi enako. Navada se tako lahko ohranja iz generacije v generacijo.
Kamere na preži
Obstaja pa še bolj skrivnostna možnost. Ker se kamenje kopiči ob določenih drevesih in se živali k njim vedno znova vračajo, so nekateri raziskovalci že ob prvem večjem opisu tega vedenja leta 2016 opozorili, da takšna mesta nekoliko spominjajo na preproste kupe kamenja, ki jih ustvarjamo ljudje. To seveda še zdaleč ne pomeni, da imajo šimpanzi svetišča ali da izvajajo verske obrede. Za kaj takega nimamo dokazov.
Toda mogoče je, da imajo nekatera drevesa zanje poseben družbeni ali simbolni pomen. Lahko označujejo pomembne točke v njihovem območju, lahko so del komunikacije med samci ali pa je razlog nekaj, na kar ljudje sploh še nismo pomislili. Prav zato so raziskovalci v Boéju ob teh drevesih namestili kamere in naprave za snemanje zvoka. Šimpanzi tam namreč niso navajeni ljudi, zato jih znanstveniki ne morejo preprosto spremljati od blizu. Kamere bodo razkrile, kdo meče kamenje, kdo je takrat v bližini in kako se drugi šimpanzi odzovejo. Raziskovalci izdelujejo celo tridimenzionalne posnetke uporabljenih kamnov, da bi bolje razumeli, kako jih živali izbirajo in uporabljajo.
Sporočilo iz naše preteklosti
Raziskava ima še eno zanimivo razsežnost. Šimpanzi so naši najbližji živeči sorodniki in preučevanje njihove uporabe kamnov lahko ponudi namige o tem, kako so se pri naših davnih prednikih razvijali uporaba orodja, sporazumevanje in družbene tradicije. Človeška zgodovina je polna krajev, na katerih so naši predniki puščali kamnite predmete. Arheologi morajo iz njih sklepati, kaj so ljudje tam počeli.
Pri šimpanzih pa lahko spremljajo nekaj izjemnega: kako takšen »arheološki zapis« nastaja pred njihovimi očmi. Ob drevesu se leto za letom kopičijo kamni. Novi šimpanzi prihajajo na isto mesto. Nekateri vzamejo kamen iz kupa, udarijo z njim po deblu in ga pustijo tam. In desetletje pozneje tradicija še vedno živi.
Morda gre samo za zelo glasen način sporočanja: »Tukaj sem.« Morda šimpanzi drugim samcem kažejo svojo moč. Morda določena drevesa označujejo nekaj pomembnega. Ali pa se za kupi kamenja skriva pomen, ki ga šele poskušamo razumeti.
Šimpanzi odgovora za zdaj nočejo izdati. Še naprej samo pobirajo kamenje in ga mečejo v ista drevesa.
