Na 3. september 1967 zjutraj ob 4.50 je švedski taksist ustavil avtomobil, preveril promet na obeh straneh ceste in nato previdno zapeljal z levega na desni vozni pas. Tam je znova ustavil za deset minut. Nato je nadaljeval vožnjo po desni strani – skupaj z večino drugih voznikov v državi.
Dogodek je postal znan kot "dagen H" oziroma "dan H" in velja za eno največjih prometnih logističnih operacij, kar jih je izvedla Švedska, piše Popsci.
Švedi so spremembi dolgo nasprotovali
Švedska je po levi strani vozila že od leta 1734. Toda takšna ureditev je državo ločevala od vseh sosednjih držav, kjer je promet potekal po desni.
Težava je bila tudi v avtomobilih. Veliko Švedov je uporabljalo uvožene avtomobile z volanom na levi strani, kar je zaradi položaja vozila in slabše preglednosti povečevalo nevarnost čelnih trčenj.
O spremembi so razpravljali več desetletij. Leta 1955 so Švedi o prehodu na desno stran celo glasovali na referendumu. Rezultat je bil izrazit: 83 odstotkov volilcev je spremembi nasprotovalo.
Kljub temu je švedski parlament 10. maja 1963 odločil, da bo država prešla na desni promet.
Začela se je velikanska kampanja
Pred prehodom so oblasti izvedle večletno informacijsko kampanjo. Švedi so bili bombardirani z oglasi, navodili in različnimi promocijskimi izdelki.
Na njih se je pojavljala modra črka H na rumenem ozadju. Črka je predstavljala besedo höger, švedsko besedo za desno.
Ljudje so lahko kupovali skodelice, steklenice, nogavice, spodnje perilo in torbe z motivom kampanje. Vsako gospodinjstvo je prejelo tudi 32-stransko knjižico z navodili, izdano v devetih jezikih. Za otroke so pripravili celo risanke z liki, kot sta Donald Duck in Dennis the Menace.
Sprememba je dobila tudi svojo glasbo. Pesem »Håll dej till höger, Svensson«, kar pomeni približno »Drži se desne, Svensson«, je postala velika uspešnica in se povzpela na peto mesto švedske glasbene lestvice.
Ob 4.50 je bilo treba vse ustaviti
Soboto pred spremembo je bil promet prepovedan, delavci pa so čez noč zamenjevali prometne znake in pripravljali ceste.
V nedeljo zjutraj so bili skoraj vsi pripravljeni. Vsak voznik je moral ob 4.50 ustaviti, previdno prestaviti avtomobil na drugo stran ceste in nato še deset minut počakati.
Ko je bila sprememba izvedena, so vozniki nadaljevali vožnjo po desni, sprva z zmanjšano hitrostjo.
Na tisoče ljudi je prišlo na ulice opazovat zgodovinski trenutek. Ponekod so se pojavile prometne kolone, ljudje so ploskali, peli in celo prižigali ognjemete. Eden od Švedov je bil tako navdušen, da je na dogodek prišel kar v pižami.
Presenetljivo malo nesreč
Glede na velikost operacije bi lahko pričakovali prometni kaos. A prvi rezultati so bili presenetljivo dobri.
Na dan prehoda je bilo po vsej državi 157 prometnih nesreč, le nekaj pa jih je bilo hujših.
V tednih po spremembi je število nesreč ostalo razmeroma nizko. Leta 1967 je na švedskih cestah umrlo 1077 ljudi, medtem ko jih je leta 1965 umrlo 1313.
Kasnejše raziskave so pokazale, da je bila sprememba prometnega režima verjetno pomemben razlog za izboljšanje varnosti. Ekonomist Felix Rösel je ocenil, da bi bilo med letoma 1953 in 1966 mogoče preprečiti več kot 4000 smrti, če bi Švedska na desni promet prešla že prej.
Eden od razlogov je bila boljša preglednost. Položaj voznika v avtomobilu je bil po prehodu bolje usklajen s stranjo ceste, po kateri je vozil.
Ljudje so se po izboljšanju spet začeli voziti bolj tvegano
Zgodba pa ima tudi zanimiv paradoks. Ko so ceste postale varnejše, so se vozniki tega postopoma navadili.
Ko se ljudje počutijo varnejše, pogosto začnejo voziti hitreje in sprejemajo več tveganja. Zato se je število prometnih žrtev v naslednjih letih znova povečevalo, čeprav je število smrti glede na število avtomobilov še naprej upadalo.
Dagen H je tako postal zanimiv primer tega, kako težko je spremeniti človekove navade – in kako lahko velika sprememba, če je dobro pripravljena, kljub začetnemu odporu na koncu izboljša varnost.
