Po tem, kako je postal dramski igralec, se Rado Železnik kar precej razlikuje od svojih igralskih kolegov. Pri komaj petnajstih letih je namreč njegovo nadarjenost odkril režiser Hinko Nučič, ki je na ljubljanski Mestni trg prišel kupit kravato. Fant, ki mu je pomagal pri izbiranju, je vzbudil njegovo pozornost tako zaradi svoje zunanjosti kot vljudnega in uglajenega vedenja ter lepega glasu in čiste izgovarjave.
Rado Železnik se je 29. marca 1894 v Ljubljani rodil Tereziji in Frančišku Železniku, ki je bil čevljar. Končal je tri razrede gimnazije, potem bil vajenec v Skuškovi modni trgovini. Tam ga je leta 1909 srečal igralec in vodja dramske šole Hinko Nučič in ga povabil na izobraževanje v svojo šolo. Prišel je še isti večer in čez dober mesec na javnem nastopu Nučičevih gojencev v Narodnem domu že igral naslovno vlogo v igri Bratranec. Po tem uspešnem nastopu so ga še isto leto, jeseni 1909, komaj petnajstletnega sprejeli v ansambel Deželnega gledališča v Ljubljani. Svoje znanje je v sezoni 1911/12 izpopolnjeval v ugledni Ottovi dramski šoli na Dunaju. Po letu dni so ga na priporočilo njegovega profesorja Baumgartnerja angažirali v bavarskem mestu Passau, v sezoni 1913/14 pa v nemškem gledališču v Žatcu na Moravskem. Malo je manjkalo, da bi nadarjeni mladenič postal član gledališča Kaisergarten na Dunaju in s tem za vselej nemški igralec. A je to preprečil začetek svetovne vojne, zaradi česar se je vrnil domov v Ljubljano. Domače gledališče je bilo že zaprto, zato se je pridružil Antonu Cerarju - Danilu, ki je v sezoni 1914/15 ustanovil Malo gledališče v ljubljanskem Mestnem domu. Leta 1915 je bil Železnik mobiliziran in v vojski preživel naslednja tri leta, do oktobra 1918.
Izredno širok razpon vlog
Po končani vojni je bil Železnik igralec z izredno širokim razponom vlog. Enako uspešno je igral v domačih in tujih dramah ter komedijah. Zaradi takratnega obsežnega repertoarja in majhnega števila igralcev je moral tako v Ljubljani kot v Mariboru in drugod upodabljati številne in zelo različne vloge, tudi manj pomembne. Z nekaterimi je že zgodaj opozoril nase, nekatere pa spadajo med najpomembnejše vzpone slovenskega igralstva v dvajsetih in prvi polovici tridesetih let prejšnjega stoletja. S posebno prizadevnostjo je oblikoval zlasti Cankarjeve like.
Ko je jeseni 1918 Hinko Nučič obnavljal ljubljanski ansambel, se je med prvimi oglasil Železnik in prav tako tedaj, ko je Nučič snoval novo slovensko gledališče v Mariboru. Sicer pa je Železnik v prvih letih po vojni pogosto menjaval gledališke odre. V sezoni 1918/19 so ga angažirali v ljubljanski Drami »za mladostne in junaške vloge«, leta 1919 je nekaj mesecev igral v Osijeku, od leta 1919 do 1921 na povabilo Hinka Nučiča v Mariboru in v sezoni 1921/22 spet v ljubljanski Drami. V sezoni 1922/23 ga je igralsko združenje poslalo v Celje, da bi tam pripravil temelje za poklicno gledališče. Pri igralskem združenju je bil aktiven od ustanovitve, v prvih povojnih letih je tudi poučeval v njegovi dramski šoli.
Od otroka do starčka
Končno se je leta 1923 za nekaj časa ustalil v Mariboru in v drugem slovenskem poklicnem gledališču ostal šest sezon. Pavel Rasberger, igralec, režiser in publicist, je opisal, da je v tem obdobju Železnik igral vse – od otroka do devetdesetletnega starčka, od bebčka do junaka, od mladega princa do ostarelega barona … V nedeljo popoldne je nastopal v burki, zvečer pa v mračni tragediji. Slovel je po dobrem smislu za humor, vendar se je dobro znašel tudi pri upodabljanju zapletenih psiholoških likov v Strindbergovih dramah ali v odrskih priredbah romanov Dostojevskega. Po zaslugi svojega izredno širokega igralskega razpona je Železnik enako uspešno igral v dramah in komedijah, domačih in svetovnih, klasičnih in sodobnih. Znal je biti nežen ljubimec ali šaljivec, najbližje pa so mu bile ostro karakterizirane dramske postave. Rad je upodabljal nevsakdanje značaje, pri katerih je lahko uporabljal svoj dar za intimno komiko, grotesko in oblikovanje drobnih psiholoških odtenkov. Svoj talent je oplajal z nenehnim prizadevnim delom in z željo po izpopolnjevanju. Ni bil samo domiseln in vsestransko uporaben, temveč tudi delaven, vesten in nevsiljiv gledališki delavec. Tudi če ni igral glavne vloge, so ga omenjali med prvimi. Celo France Koblar, ki velja za najstrožjega presojevalca našega gledališča tistega časa, v vseh letih ni zapisal niti ene slabe besede o njem. Tudi kot človek je bil Železnik izredno priljubljen med kolegi, veljal je za izvrstnega družabnika in vselej ustrežljivega tovariša, za duhovitega in zelo očarljivega človeka. Posebej so poudarjali njegov čisti značaj, delavoljnost, vedrino in humor. Na drugi strani pa je bil hkrati nagnjen k mračnemu, skrivnostnemu, okultnemu, kar je s pridom uporabljal tudi pri oblikovanju odrskih likov.
Zlasti v Mariboru je veliko režiral (več kot 40 predstav), tako veseloigre, burke in operete kot tudi zahtevnejša dramska dela, tako domača kot evropske uspešnice in klasiko. Poleg tega je prevedel več kot deset lahkotnejših dramskih besedil.
Po letu 1928 je bil v zadnjih šestih letih svojega življenja eden najbolj priljubljenih in cenjenih članov ljubljanske Drame. Na njenem odru je preigral najznačilnejše cankarjanske odrske like, med njimi »vagabunda« Maksa in žurnalista Ščuko, umetnika in »razbojnika« Petra ter učitelja Hvastjo. Med deli Williama Shakespeara je upodobil lik Laerta v Hamletu in Demetrija v Snu kresne noči. V uprizoritvah Georgea Bernarda Shawa je bil dauphin Karl v Sveti Ivani, še posebno pa je bil opazen kot stotnik v vojni drami Konec poti Roberta Cedrica Sherriffa. Zadnje leto življenja je zaradi bolezni manj nastopal. Zadnja vloga, ki jo je naštudiral, je bil šef agencije v komediji Wilhelma Raorta Waterloo, katere premiera na odru ljubljanske Drame je bila konec novembra 1934.
Kot mnogi naši igralci tistega časa je svoj pravi svet odkril ob obiskih režiserja Branka Gavelle, ko je med drugim upodobil slikarja Aurela v Ledi, še pred tem pa svojo znamenito stvaritev v drami Miroslava Krleže Gospoda Glembajevi, doktorja Pubo Fabrizczyja, pravnega zastopnika firme Glembaj. Prav v tej vlogi ga je občinstvo tudi zadnjič občudovalo na odrskih deskah, in sicer 5. maja 1935 v Ljubljani ter dva dni pozneje v Celju. Umrl je v Ljubljani 7. junija 1935.
