Indie prvaki Koala Voice so se po izidu zadnjega albuma Auf Wiedersehen posvetili predvsem koncertiranju in pisanju novega materiala, ki bo kmalu ugledal luč sveta na njihovem šestem studijskem albumu. Za pokušino so predstavili že dva nova singla, Admiral in Nč ne rabm. O tem in še marsičem smo se pogovarjali z Manco Trampuš pred njihovim koncertom na Orto Festu, ki je bil tudi tokrat razprodan.
Letos ste res močno stopili na plin. Kaj vas tako zelo navdihuje?
Mislim, da navdiha ne more zmanjkati. V življenju in v svetu, v katerem živimo, se nenehno toliko dogaja, da imamo vedno dovolj materiala, iz katerega lahko črpamo.
Lani ste zaznamovali deset let od prvega albuma in 15 let obstoja. Je danes ustvarjanje glasbe drugačno od vaših začetkov?
Zagotovo se z leti način dela nekoliko spreminja, morda tudi bolj uteče. Hkrati pa si še vedno puščamo dovolj odprte roke, da je ustvarjanje lahko eksperimentalno in zabavno, brez pretiranega omejevanja z okviri. Ta del skušamo ohranjati v bendu. Se pa s časom naberejo tudi kilometrina in izkušnje – vemo, kako se stvari lotiti, kako bend deluje. Za nas je pomembno, da ne počivamo na lovorikah in vedno znova iščemo nove poti.
Kdo pa je glavna gonilna sila – ali se ta vloga menja?
Menja se. In to se mi zdi zelo dobro. Po mojem mnenju smo tudi zato danes še vedno tukaj – ker se vedno najde eden izmed nas štirih, ki preostale povleče naprej.
Kmalu se odpravljate v studio posnet nov album. Kaj lahko pričakujemo?
Trenutno pridno vadimo in ustvarjamo nove skladbe. Pravzaprav smo jih začeli že lani – na začetku leta smo se za deset dni umaknili na Kras, kjer smo v miru delali in posneli prve demo posnetke. Te osnutke zdaj razvijamo naprej in jih oblikujemo v končne komade.
Bo torej album v znamenju pršuta in terana?
Tak ustvarjalni oddih zagotovo pusti svoj pečat – mislim, da na glasbo vpliva prav vse, tudi okolje, v katerem nastaja. Tako da bo v novih skladbah gotovo čutiti tudi nekaj kraškega vzdušja.
Za vami je tudi razprodan akustični koncert Izštekani v Cankarjevem domu. Kako drugače doživljate tak nastop v primerjavi s »klasičnim« koncertom?
Izštekani so nekaj zelo drugačnega, ker je že sam koncept – da se vmes pogovarjaš z Juretom Longyko – nekaj posebnega. Poleg tega je vse skupaj v živo na radiu, kar daje dogodku čisto svoj, specifičen občutek. Ni normalen koncert, niti akustičen, ampak čuden hibrid, zaradi katerega smo bili kar na trnih. Vsaj sama sem bila precej živčna, a ko je steklo, je bilo zelo lepo.
Osemnajstega aprila ste odigrali že 500. koncert – kaj vam pomeni ta številka?
V bistvu smo to odkrili po naključju. Imamo seznam koncertov, ki smo jih odigrali, in naš bobnar Miha, ki v bendu skrbi za te »tabelice«, ga je malo uredil. Ko smo izločili odpadle koncerte, se je lepo izšlo, da je bil prav koncert v Kisovcu naš 500., saj je to kraj naših začetkov. Ob tem smo pripravili tudi razstavo fotografij iz različnih obdobij našega delovanja.
Se spomnite še kakšnega koncerta, ki vas je posebno zaznamoval?
Kar nekaj takih se je nabralo. Eden zagotovo ostaja nastop v Križankah, ko smo igrali kot predskupina Pixies – ta se mi je res močno vtisnil v spomin. Potem pa različni festivali. Pohoda na Slovaškem je eden tistih, ki se ga bom vedno rada spominjala, pa Exit v Novem Sadu.
Kako pa kaže s koncerti naprej? Se obeta tudi tujina?
Upam, da bo tudi letos kaj koncertov na Balkanu, kot se je to zgodilo vsako leto do zdaj. Spomladanski del turneje je že kar lepo zapolnjen, poletnega pa še postopoma dopolnjujemo, tako da se stvari lepo sestavljajo. Če se le da, radi združimo koncerte tudi s kakšnim prijetnim oddihom. Lani smo na primer igrali na TAM TAM festivalu na Hvaru, kjer smo koncert povezali še z malo kopanja – to je bilo res odlično.
Kakšni pa so vaši načrti za prihodnjih pet let?
Upam, da bomo znotraj skupine ohranili to ustvarjalno energijo in kemijo, ki jo imamo, ter da bomo lahko še naprej rasli in ustvarjali novo glasbo. Seveda pa si želimo tudi, da bi z nami ostala publika, ki jo imamo. Zelo smo hvaležni, da lahko sploh počnemo to, kar počnemo, in upamo, da bo tako tudi v prihodnje. Cilj je torej: ohranjati, kar imamo, in hkrati rasti naprej.
Sami poleg benda sodelujete tudi v gledaliških projektih, tako glasbeno kot igralsko v predstavah SREČKONSTRIPredstava je res čuden naslov za predstavo in O kravi, ki je lajala v luno. Kaj vam takšno sodelovanje daje kot ustvarjalki?
Imam to srečo, da je vse, s čimer se ukvarjam, na neki način povezano z glasbo, tako da se na koncu vse lepo uskladi. Zelo rada sodelujem z drugimi – imam same lepe izkušnje. Zelo sem hvaležna za projekt O kravi, ki je lajala v luno. Med drugim smo na Izštekanih zaigrali tudi eno skladbo, ki je del predstave. Pri projektu SREČKONSTRIPredstava je res čuden naslov za predstavo pa mi je še posebno v veselje sodelovati z Nikom in tudi z režiserjem Maretom sva se res zelo dobro ujela. Predstava govori o ustvarjanju, kar mi je zelo blizu. Njeno poslanstvo je tudi navdihovati mlade, da bi ustvarjali, in to je nekaj, za čimer stojim. Želim si, da bi tudi glasba, ki jo delamo s Koala Voice, koga spodbudila, da se izrazi in ustvari kaj svojega.
Kaj vas navdihuje v življenju?
Navdih se trudim najti v lepih, preprostih stvareh, pa seveda tudi v težjih trenutkih. Poskušam sprejeti celoten spekter občutkov in jih preliti v ustvarjanje. Na neki način želim biti kot antena, ki vse to zazna in prevede v glasbo ali druge oblike izraza. Morda se potem v tem najde še kdo drug – in se zavemo, da nismo sami. Takrat je vse skupaj malo lažje.
Kako pa se imata s psičko Jaso?
Mislila sem, da bo danes tukaj, ampak sem dobila varstvo, tako je za ta koncert oproščena. Drugače pa se ima krasno – gozd in travniki so zeleni in Jasa teče po jasah, jaz pa z njo. Zelo rada lovi metulje in čebele. Res imam zelo rada njeno družbo. Na neki način je tudi to zame poseben vir navdiha. Upam, da bo postala rokenrol oziroma gledališki kužek. Za zdaj, ko posluša glasbo, če ji je kaj preglasno in bi rada spala, hitro protestira. Je pa že bila z menoj na vajah in na snemanju videospotov, tako da je kar vključena v dogajanje.
