Še manj kot dva tedna pred smrtjo je stal ob robu nogometnega igrišča v Carigradu in vodil svojo Romunijo v boju za svetovno prvenstvo. Kljub bolezni, kljub hospitalizacijam, kljub letom, okroglih 80 jih je štel, Mircea Lucescu ni veliko razmišljal. »Ne morem oditi kot strahopetec,« je dejal dan pred tekmo, na kateri je naposled njegova reprezentanca proti Turčiji izgubila z 0:1. In ko se je kmalu zatem, 7. aprila, torej pred dobra dvema tednoma, za vedno poslovil, je pustil zapuščino, s kakršno se v sodobnem nogometu lahko pohvali redkokateri trener: 47 let trenerskega dela, 1668 tekem v vlogi selektorja ali trenerja, 38 lovorik. In prepričanje, da nogomet ni poklic, temveč nič več in nič manj kot razlog za obstoj. »Če mi bo zdravje dopuščalo, bom nadaljeval. Brez nogometa zame ni življenja,« je namreč zadnja leta ponavljal vsakokrat, ko so ga vedno znova spraševali o upokojitvi. Zanj je to, da mu zdravje dopušča, očitno pomenilo, da je nadaljeval, dokler je bil živ.
Naslovi z največjimi rivali
Vse omenjeno in še marsikaj drugega, česar se bomo dotaknili v tem zapisu, je seveda krivo, da se bomo Lucescuja v prvi vrsti spominjali po njegovih prispevkih ob robu nogometnih igrišč.
Kot velika večina trenerjev je nogometno pot začel kot igralec in tudi v tej vlogi je bil precej uspešen, saj je denimo Romunijo na svetovno prvenstvo leta 1970 v Mehiki popeljal kot njen kapetan. Njegovo trenersko udejstvovanje se je začelo sedem let kasneje, povod pa je bila na nekak način tragedija, ko je leta 1977 Bukarešto stresel uničujoč potres, ki je zahteval več kot 1500 življenj. Njegova žena Neli je zaradi tega hotela stran in na njuno srečo je strogi komunistični režim Nicolaeja Ceausescuja družini dovolil selitev v Hunedoaro, dobrih 400 kilometrov severozahodno od prestolnice oddaljeno mesto. V naslednjih 18 mesecih je Lucescu tam kot igralec in hkrati že trener lokalnega Corvinula moštvo popeljal iz tretje lige v kvalifikacije za takratni pokal Uefa, predhodnika lige Evropa. Ko se je tako leta 1981 sprostilo mesto selektorja Romunije, je bil Lucescu edini pravi kandidat.
Romunijo je popeljal na prvo evropsko prvenstvo v njeni zgodovini – leta 1984 v Franciji. In ko je leta 1986 to vlogo opustil, si nihče ni predstavljal, da se bo vrnil skoraj štiri desetletja pozneje. A Lucescu je bil mojster preobrazbe. V treh različnih državah je osvojil domače naslove z dvema kluboma – v Romuniji z Rapidom po Dinamu, v Turčiji z Bešiktašem po Galatasarayu, v Ukrajini pa z Dinamom Kijev po Šahtarju Doneck. Vsakič torej pri najhujšem rivalu.
A Lucescujeva pot ni bila povezana zgolj z osvajanjem lovorik. Skoraj desetletje je denimo v Italiji preživel brez nje, vodil pa je Piso, Brescio (z njo je bil resda prvi v drugi ligi), Reggiano in nazadnje Inter, kjer je imel najbolj realne pogoje za kaj velikega, a je tam zdržal le štiri mesece. »Počutil sem se preobremenjenega zaradi priljubljenosti nekaterih igralcev, njihovih osebnosti,« je priznal in pri tem posebej izpostavil brazilskega zvezdnika Ronalda. »Ostajal je buden do poznih ur. Tega ne bi smel dopustiti, a nihče v klubu ni glede tega naredil ničesar. Imel je poseben odnos s predsednikom Massimom Morattijem.«
Sposobnost prilagajanja
Največji pečat je Lucescu vseeno pustil v Ukrajini. Ko je leta 2004 prevzel Šahtar Doneck, je imel ta le en naslov v prvih 13 letih ukrajinske neodvisnosti. Dominantno silo je predstavljal Dinamo Kijev, Lucescu pa je to razmerje moči korenito spremenil. V prvem desetletju v Donecku je osvojil kar osem naslovov državnega prvaka, pet ukrajinskih pokalov in še evropski pokal Uefe. Odstopil je maja 2016, po 12 letih, 573 tekmah in kar 22 lovorikah. Sledila je enoletna epizoda v Rusiji, pri Zenitu iz Sankt Peterburga, podobno je bilo zatem tudi na klopi turške reprezentance, zato so ga mnogi že odpisali. A sam je imel drugačne načrte. Najprej je poskrbel za polemike zaradi kritik, ki jih je izrekel na račun lestvice najboljših trenerjev vseh časov, ki jo je leta 2019 objavil France Football. Postavili so ga namreč šele na 41. mesto, legendarnega trenerja Dinama iz Kijeva Valerija Lobanovskega pa denimo na šesto. Takrat je Lucescu dejal, da Lobanovski »nima nobenih rezultatov« zunaj Ukrajine. In kakopak popolnoma razbesnel navijače Dinama. »Oboževal je polemike in tega nikoli ni videl kot slabo stvar. Prav potreboval je dober prepir s tekmeci. Rad je povedal svojo resnico, ne glede na to, kako slabo so jo nekateri sprejeli,« je pojasnil novinar Emanuel Rosu, ki ga je odlično poznal in je z njim opravil več intervjujev. Nato pa je dokazal tudi, da še ni rekel zadnje niti ob igrišču, in na presenečenje in ob nejeveri mnogih julija 2020 prevzel vodenje – Dinama iz Kijeva. Seveda so se navijači temu uprli in zaradi hudih pritiskov je že štiri dni kasneje odstopil, a so ga v vodstvu kluba prepričali, da si je premislil, nato pa je že v svoji prvi sezoni osvojil vse tri domače lovorike. S tem se je omehčala tudi večina navijačev, a naslednje sezone so bile že slabše in novembra 2023 je odstopil – takrat nepreklicno.
Manj kot leto kasneje je Lucescu še drugič prevzel vodenje romunske reprezentance, prejšnji mesec pa jo je torej proti Turčiji vodil pri 80 letih starosti, s čimer se je kot četrti pridružil ekskluzivnemu klubu trenerjev (poleg Rogerja Lemerra, Otta Pfista in Roqueja Maspolija), ki so pri 80 letih ali več poklicno opravljali delo trenerja ali selektorja. In kaj je njegova največja zapuščina svetovnemu nogometu? »Mircea je prilagajal sloge glede na potrebe in možnosti svojih ekip. Njegov paradni klub je bil zagotovo Šahtar, pri katerem je igral tekoč, napadalen nogomet, osredotočen na številne brazilske talente. V Galatasarayu je denimo zgradil močno ekipo brez denarja, potem ko so vsi zvezdniki odšli. Nobena njegova ekipa ni bila podobna drugi. Vedno se je bil sposoben prilagoditi in graditi ekipe z ničle,« je povedal Rosu, ki mu je Lucescu pred leti v intervjuju zaupal še eno zanimivo stvar: »Potrebujem tisto, kar nogomet ponuja – adrenalin, napetost. Nogomet me ohranja pri življenju. Mislim celo, da je umreti na igrišču največja stvar, ki se lahko zgodi trenerju.« In to bi se na koncu skoraj tudi dejansko zgodilo …
