Kdor je v zadnjem desetletju iskal stanovanje za najem, dobro ve, da gre za vse prej kot enostaven proces. Polkletne luknje, jogi na tleh, prepoved obiskov, kuhinja brez štedilnika in skupna kopalnica so le nekateri od kompromisov, ki jih je iskalec pogosto primoran sprejeti. Lastniki takšna stanovanja brez večjih zadržkov oddajajo v zameno za štirimestne zneske, pogosto plačane na roko, mimo davkov. Proces iskanja stanovanja marsikdo označuje za grozljivko, s čimer bi se gotovo strinjal tudi gospod Trelkovsky, glavni lik v filmu Najemnik (The Tenant) iz leta 1976. Tudi on gre skozi ponižujoč proces iskanja stanovanja in na koncu privoli v plačevanje oderuške najemnine za staro zanikrno stanovanje brez lastnega stranišča. A v njegovem primeru iskanje še zdaleč ni najhujši del. Prava grozljivka se začne, ko se vseli.
Prekleta stanovanja
Film Najemnik, ki je izšel pred skoraj natanko petdesetimi leti, je sklepni del »stanovanjske trilogije« Romana Polanskega. Francosko-poljski režiser judovskega rodu, ki se je najprej proslavil v Evropi, nato pa zablestel tudi v ZDA, je takrat v svojih filmih raziskoval predvsem krhkost človeške identitete in načine, kako jo razjedajo notranji in zunanji demoni. Trojici filmov, ki tvorijo stanovanjsko trilogijo (poleg Najemnika še Odvratnost iz leta 1965 in Rosemaryjin otrok iz leta 1968), je skupno, da se najbolj grozljive stvari dogajajo v stanovanjih, prostorih, kjer naj bi se človek počutil varno in domačno. V vseh treh filmih je izhodišče podobno: oseba se vseli v stanovanje, sprva deluje vse približno normalno, potem pa se začnejo dogajati čudne reči.
Če je v Odvratnosti in Rosemaryjinem otroku v središču zgodbe mlada ženska, ki izgublja stik z realnostjo, je v Najemniku glavni lik moški – tih in vase zaprt gospod Trelkovsky, ki v Parizu sredi šestdesetih nujno potrebuje streho nad glavo. Po naključju izve, da bo v neki precej zanikrni stavbi morda kmalu na voljo stanovanje, katerega prejšnja najemnica Simone se je v poskusu samomora vrgla skozi okno. Na ogledu stanovanja Trelkovsky izve, da nesrečna ženska hudo poškodovana leži v bolnišnici, zato se jo nameni obiskati. Simone, vsa v povojih in komaj še pri zavesti, ob njegovem obisku nenadoma začne zverinsko kričati, kot da bi v njem prepoznala nekaj, česar se on sam ne zaveda. Kmalu zatem umre, Trelkovsky pa se vseli v stanovanje.
Drsenje v blaznost
Sprva se zdi, da so glavna težava tanke stene in neprijetna realnost skupnega stranišča, a se kmalu začnejo kazati večji problemi. Sosedi začnejo Trelkovskega nenehno opozarjati na hišni red in tišino ter mu očitati tudi najmanjše prestopke, ki se jih sam niti ne zaveda. Čeprav se trudi prilagoditi in biti čim manj opazen, mu sosedje dajejo vedeti, da ga ne sprejemajo. Poleg tega se začnejo dogajati tudi čudne reči: v kavarni denimo ignorirajo njegovo naročilo in mu vztrajno strežejo tisto, kar je vselej naročala Simone, prodajalka v trafiki ga nagovarja, kot da ga že pozna, v stanovanju pa se vedno znova pojavljajo predmeti, ki so pripadali prejšnji najemnici. Sprva se zdi, da gre za naključja ali nerodne nesporazume, a se ti začnejo kopičiti. Trelkovsky se znajde v položaju, ko ga okolica že skoraj agresivno potiska v vlogo, ki si je ni izbral. Njegov občutek lastne identitete se postopno povsem razrahlja in Trelkovsky začne popuščati ter v vse več vidikih prevzemati Simonino identiteto. Najprej v majhnih navadah, nato pa tudi v lastnem videzu. Začne hoditi na ista mesta, kupovati podobne stvari, njegova podoba pa se počasi spreminja. Neke noči se prebudi naličen, kot se je ličila Simone, in začuti divjo nujo po tem, da si nadene njeno obleko in kupi lasuljo. Nič od tega mu sicer ne pomaga pri grajenju boljših odnosov s sosedi. Ti ga še naprej grdo gledajo in se držijo, kot da vedo nekaj, kar njemu ni jasno. Film gledalca pušča v negotovosti glede tega, ali se vse to zares dogaja ali gre zgolj za notranji razpad Trelkovskega.
Tudi zaključek filma ne odgovori na vprašanje, pač pa odpre številna dodatna: je Trelkovsky žrtev okolice ali lastnega uma? Ali je bil v vlogo Simone potisnjen ali je vanjo zdrsnil sam? Predvsem pa, ali gre pri vsem skupaj za končno zgodbo ali le cikel, ki se nenehno ponavlja? Konec filma je namreč takšen kot začetek – neprepoznaven človek po poskusu samomora v agoniji leži v bolnišnici, na obisk pa pride oseba, ki se zanima za najem njegovega stanovanja …
Avtobiografski elementi?
Film, ki so ga v celoti posneli v Franciji, ni bil najbolje sprejet ne tam ne v ZDA. Eden najbolj cenjenih filmskih kritikov Roger Ebert je zapisal, da »film ni zgolj slab, pač pa gre za sramoto«, čemur je pritrdil tudi Gene Siskel, ki je dodal, da gre za »nevznemirljiv psihološki triler«. Percepcija filma se je z leti močno spremenila. Najemnik velja danes za po krivem spregledanega v »stanovanjskem trojčku« in za film, ki je v opusu Romana Polanskega nemara najbolj avtobiografski. Čeprav gre za filmsko adaptacijo romana Iluzorni najemnik (Le Locataire chimérique) francosko-poljskega pisatelja, ilustratorja in vsestranskega umetnika Rolanda Toporja, mnogi v njem vidijo elemente, ki se jih da povezati z osebno zgodbo Polanskega, predvsem v vidiku nesprejetosti glavnega lika.
Filmar je imel namreč veliko razlogov, zaradi katerih bi se lahko v tistem času počutil odrinjenega in zavrnjenega. Gre za režiserja, ki je v otroštvu v krakovskem getu preživel holokavst, pozneje pa kot emigrant iskal svoj prostor pod soncem v različnih državah. Kot filmar se je najprej uveljavil na Poljskem in nato še v Franciji ter Združenem kraljestvu, v ZDA pa je prodrl z grozljivko Rosemaryjin otrok. Ko je kazalo, da bo njegova režiserska kariera poletela, se je na Beverly Hillsu, mondenem predelu Los Angelesa, zgodil eden najokrutnejših zločinov v zgodovini Hollywooda. Privrženci zloglasnega klana Charlesa Mansona so na domu Polanskega in njegove noseče žene Sharon Tate slednjo zverinsko umorili. Zločin je zaznamoval režiserjevo nadaljnje življenje in kariero ter okrepil občutek izoliranosti od preostalega sveta. Da je Najemnik najbrž vsaj delno avtobiografski, še zlasti v tematiziranju paranoje in nesprejetosti, kažejo tudi kasnejši dogodki. Polanskega so namreč leto po premieri spoznali krivega spolne zlorabe 13-letne deklice, ki jo je pred tem omamil. Režiser ni kazni nikoli odslužil, saj je tik pred izrekom zbežal v Francijo, kjer živi še danes.
