»To je film, ki ga prav gotovo ne želim videti še enkrat, a je tudi film, ki bi ga moral videti vsakdo, ki se ima za ljubitelja zgodovine,« je vtise po ogledu celovečerca Dvajseto stoletje strnil eden od spletnih komentatorjev, s katerim se je strinjalo veliko drugih sodobnih gledalcev. Film Dvajseto stoletje, ki so ga v angleško govorečem delu sveta malce neposrečeno naslovili 1900, v izvirniku pa nosi naslov Novecento, je bil ob izidu najambicioznejši in tudi najdražji izdelek italijanske filmske industrije. Ideja za celovečerec, katerega dogajalni čas se razprostira čez prvo polovico dvajsetega stoletja in še malce čez, se je porodila slovitemu italijanskemu režiserju Bernardu Bertolucciju, ki je svetovno javnost dodobra opozoril nase leta 1972, ko je izšel njegov Zadnji tango v Parizu. Kontroverzna uspešnica z Marlonom Brandom in Mario Schneider v glavnih vlogah je Bertoluccija ustoličila kot drznega režiserja z »inovativnimi« pristopi (Schneiderjevi je denimo zamolčal, da scenarij vključuje prizor njenega posilstva, da bi na kamero ujel njeno pristno grozo).
Hollywood je bil po uspehu Zadnjega tanga v Parizu zelo zagret za sodelovanje z Bertoluccijem, zato so trije veliki studii ob njegovem predlogu o snemanju velikopoteznega zgodovinskega epa o razrednem boju rade volje odprli pipice. Največji pogoj ameriških studiev je bil, da v filmu nastopi čim več slavnih obrazov, saj so to jemali kot skorajšnje zagotovilo za uspeh.
Oznaka »biti Evropejec«
V Dvajsetem stoletju, ki so ga v celoti posneli na italijanskih tleh, tako glavni vlogi igrata Američan in Francoz. Robert De Niro, ki ima italijanske korenine, je bil tisti čas eden najobetavnejših igralcev mlajše generacije, v domači vitrini pa je že imel tudi prvega oskarja (podelili so mu ga za upodobitev mladega Vita Corleoneja v Botru 2). Več desetletij kasneje je priznal, da ga je bilo Bertoluccija kar malo strah, čeprav je bil vajen sodelovanja z največjimi mojstri. »Režiserji me redko vržejo iz tira, a ko sem bil mlajši, sem bil ob določenih stvareh bolj živčen. Bernardo je bil nekoliko … no, čutil sem, da je Evropejec, oni imajo določene zahteve.«
Oznako »biti Evropejec« so v Hollywoodu radi uporabljali kot skupni imenovalec za različne umetniške muhe, ki jih je bilo pri Bertolucciju menda kar veliko. Gérard Depardieu, ki je prav tako nastopil v glavni vlogi in je v rodni Franciji veljal za vzhajajočo zvezdo, je ob italijanskem režiserju najbrž doživel manjši kulturni šok kot De Niro, saj je bil vajen načina dela evropskih filmarjev. V Dvajsetem stoletju je nastopil tudi Burt Lancaster, hollywoodska legenda, ki mu je sodelovanje z Bertoluccijem pomenilo toliko, da se je odrekel honorarju in sprejel zgolj povračilo stroškov. Igralsko zasedbo so dopolnili še ameriški zvezdnik Sterling Hayden, kanadska legenda Donald Sutherland, francoska zvezda Dominique Sanda in italijanska ikona Laura Betti.
Komunisti proti fašistom
Zgodba filma zaobjema prvo polovico 20. stoletja v italijanski pokrajini Emilija - Romanja, ki jo Bertolucci dobro pozna, saj je tam odraščal. Še en slavni krajan te regije je bil Giuseppe Verdi, ki je umrl 27. januarja 1901 – natanko na dan, ko sta se rodila Olmo (igral ga je Gerard Depardieu) in Alfredo (Robert De Niro), glavna junaka filma Dvajseto stoletje. Prvi je nezakonski sin revne kmečke delavke, drugi pa dedič bogatega veleposestnika. Čeprav imata diametralno nasprotni družinski porekli, se med njima splete pristno prijateljstvo, ki pa ga z odraščanjem vse bolj bremenijo razredni konflikti in politično vrenje tistega časa. Prelom se zgodi s prvo svetovno vojno, iz katere se Olmo vrne kot prepričan socialist, Alfredo pa kot bogat veleposestnik ostane udobno brezbrižen do trpljenja množic. Medtem ko se kmetje pod vodstvom Olma in njegove partnerice Anite začnejo organizirati in zahtevati svoje pravice, v Italiji začnejo vznikati temačne sile. Vzpon fašizma na posestvo naplavi sprevrženega oskrbnika Attilo, ki ob pasivnosti Alfreda, ki si predvsem želi obdržati svoje bogastvo, zagreši grozljiva dejanja nasilja nad kmečkim prebivalstvom.
Po izbruhu druge svetovne vojne se razmere še zaostrijo: Attila se prelevi v krvoločnega morilca, Olmo pa postane vodja odpora, ki deluje v ilegali. Ko se vojna konča, kmetje na dan osvoboditve pod rdečimi zastavami zavzamejo posestvo in Attilo pokončajo, Alfreda pa postavijo pred ljudsko sodišče. Olmo sredi vsega tega splošnega kaosa spozna kruto resnico: čeprav so fašizem premagali, stari razredni red ne bo izginil čez noč. Bertolucci film zaključi s prizori ostarelih Olma in Alfreda, ki ideološko še vedno stojita na nasprotnih bregovih, a se šaljivo in prijateljsko ruvata. Posamezniki se starajo in odhajajo, razredni boj pa ostaja stalnica, sporoča Dvajseto stoletje.
317 minut
Zgodovinski ep, ki je k ogledu vabil z zvenečo igralsko zasedbo, mojstrsko režijo in vrhunsko glasbo (delo slovitega Ennia Morriconeja), je od gledalcev tudi veliko terjal: film namreč traja 5 ur in 17 minut. Tolikšna minutaža je s perspektive sodobnih mlajših gledalcev, ki imajo zaradi družbenih omrežij močno načeto zmožnost koncentracije, nepredstavljiva. Tudi v tistem času je bila precejšen zalogaj, zato so distributerji na Bertoluccija pritiskali, naj končni izdelek vendarle vsaj malo skrajša. Režiser, ki je ocenjeval, da so vsi prizori v 317 minutah ključnega pomena, ni o tem hotel niti slišati, zato mu je glavni producent onemogočil vstop v sobo za montažo in stvaritev oklestil na tri ure. V različnih delih sveta so nato predvajali več različno dolgih različic filma, v domači Italiji in še kje pa so celotno epopejo razdelili na dva dela.
Prvi del, ki je premiero doživel v začetku septembra 1976, se je v Italiji odrezal sijajno in pri prodaji vstopnic prekosil uspešnice Rocky, Taksist in Midway. Se pa gledalci niso tako množično vračali v kino na ogled drugega dela. Kritiki so bili v svojih zapisih zmerno navdušeni: strinjali so se, da gre za vse prej kot preprosto zgodbo, ki omogoča številne interpretacije. Ameriškemu občinstvu in kritikom je bil film precej manj všeč. Marsikomu niso ugajale rdeče zastave in slavljenje socialističnih vrednot nasproti fašistični ideologiji. Ugledni kritik Roger Ebert je denimo zapisal, da »film ne vodi nikamor« in da je »epski samo po dolžini«. Dandanes Dvajseto stoletje velja za film z izvrstno vizualno podobo, razklanost glede njegove politične vsebine pa žal ni nič manjša kot ob izidu.
