Domen Novak je eden vidnejših igralcev mlajše generacije v SNG Drama Ljubljana, kjer ga trenutno lahko spremljamo v predstavah Voranc, Kralj Lear, Za narodov blagor, Skopuh, Cyrano de Bergerac in Še vedno Alice. Nastopil je tudi v drugi sezoni serije Skrito v raju v vlogi Žana. Z njim smo se pogovarjali o ustvarjalnih procesih, stari Drami, gostovanju v Trstu ter o poletnem odmiku, ki ga letos načrtuje tudi na Caminu.
V SNG Drama Ljubljana imate zelo veliko vlog. Kako preklapljate med njimi – imate za to kakšen trik?
Nobenega posebnega trika nimam, to mi, iskreno, tudi ne predstavlja večjega napora. Večina teh predstav je že dobro uigranih. Pri Learu moram predvsem ponoviti besedilo, saj ga je res precej veliko; obenem je predstava zelo izčiščena, zato morata biti misel in govor povsem jasna. Pri Cyranoju moram nekoliko obnoviti še igranje bobnov, kar mi je v poseben užitek. Zelo sem vesel, da to predstavo še vedno igramo. Sicer pa ritem ni pretirano zahteven – predstava je sicer obsežna, vendar imam v tem okviru stvari dobro pod nadzorom. Vsakič znova me navduši, da že ob tem, ko oblečem kostum ali stopim na oder, hitro vzpostavim stik s soigralci in s prostorom – kje stojim, kako se gibam – in vsa predstava se povrne. Kot bi imel vse shranjeno v nekakšnem notranjem spominu; bolj ko se prepustim situaciji, bolj stvari stečejo same od sebe.
Se vam je kdaj zgodilo, da ste se v kakšno vlogo preveč poglobili oziroma ste jo težko pustili na odru?
Na vlogo ne gledam kot na nekaj, v kar bi se popolnoma preobrazil ali s čimer bi postal nekdo drug. Vloge ne nosim s seboj; s seboj pa nedvomno nosim teme in izkušnje, ki se vzpostavijo v odnosu s konkretnim soigralcem – z osebo z lastnim imenom in identiteto. Zame to nista »lika«, temveč dve osebi, ki v določeni situaciji skušata čim bolj iskreno vzpostaviti in odigrati odnos. Zato vloga ne »gre« z mano, niti tekst ne; z mano pa ostajajo izkušnje, ki so lahko včasih zelo globoke. Pri Vorancu je denimo šlo za odnos med očetom in sinom. Z Janezom Škofom, izjemnim igralcem, sem doživel eno najmočnejših izkušenj. Tudi zato, ker imam sam izkušnjo izgube očeta pred štirimi leti, mi je ta proces omogočil, da sem se tem temam razkola v družini odprl na izrazito intimni ravni – tako njemu kot občinstvu. Veliko sem nosil domov, vendar to ni bila »vloga«, temveč teme, ki jih je besedilo ponudilo in sem jih sam sprejel. Ne gre za to, da bi me lik prevzel ali da bi Jerneja nosil s seboj; s seboj nosim sebe – in izkušnjo, ki sem jo ob tem doživel.
Pogrešate staro Dramo?
Seveda jo pogrešam.
Dvajsetega maja boste sicer na šodru pred staro Dramo igrali predstavo Za narodov blagor. Kakšna izkušnja vas čaka?
To si je težko vnaprej predstavljati. Za vse bo nekoliko nepričakovano, veliko bo treba improvizirati – scenografija, rekviziti, kostumi bodo prilagojeni. V igri, glasu, rekvizitih … vse bo precej drugače, tudi sama postavitev. A prav v tem bo čar. Besedilo je zelo natančno in neposredno nagovarja aktualno dogajanje; vsebuje jasne reference na politično sliko oziroma trenutno stanje naše družbe. Predstava pa je predvsem gesta – prvi poskus, da začnemo bolj aktivno opozarjati na razmere, v katerih delujemo, saj imamo občutek, da smo potisnjeni na stranski tir. Znašli smo se v situaciji, kjer v danih pogojih neutrudljivo delamo po najboljših močeh, medtem pa stara Drama v mestu propada in ostaja nedotaknjena. To ni primeren odnos do osrednje gledališke institucije. Tišina, ki vlada, nam ne ustreza in ta dogodek jo začenja razbijati.
Pred kratkim ste bili tudi v Trstu, kjer ste nastopili v predstavi Veronika Deseniška v Slovenskem stalnem gledališču. Vam je ustrezalo, da ste zamenjali okolje in delali drugje?
Da, zelo. To je bil eden glavnih razlogov, da sem se za to odločil. Imel sem čas in možnost, predvsem pa me je zanimalo, kaj pomeni sodelovati v drugi instituciji z ljudmi, s katerimi še nikoli nisem delal. Izjemno dragoceno je srečati drugačne principe, drugačne igralce in se tudi sam na novo uzreti skozi oči drugih, ki jih nisi vajen. Navdušen sem bil tudi nad samim mestom. Vsako prosto popoldne sem izkoristil za sprehode ob kanalu in za kavo. Občutek sem imel, kot da bi bil nekje v Bologni ali podobnem mestu – vsaj če bi sodil po fotografijah. Odkril sem tudi odlično »all you can eat« suši restavracijo, mislim, da se imenuje Kaori. Sicer pa sem si večinoma kuhal sam v apartmaju. Navdušile so me tudi trgovine, kjer je bistveno več izbire, zlasti pri mlečnih izdelkih in testeninah. Pa še eno spremembo sem uvedel – ne pijem več kave z mrzlim mlekom, ampak macchiato.
Omenili ste kuhanje. Kaj je vaša najljubša jed?
Moja najljubša jed je golaž. Z veseljem si pripravim tudi goveji zrezek z gobami ali grahom, ob katerem si ponudim pire – ter kakšno zelenjavno prilogo. Poseben užitek mi predstavlja kuhanje v počasnem kuhalniku. V njem pogosto pripravljam trgano govedino ali chili con carne. Sam proces, ko sestavine združim in jih pustim, da se počasi kuhajo, mi daje občutek, kot da stanovanje zaživi – kot bi začelo biti njegovo srce. Tako se res počutim, ko se vrnem domov in me pričaka vonj pripravljene jedi. V zadnjem času se rad lotevam tudi sladic – pečem skutne torte in mafine ter nekoliko eksperimentiram. Ta stik s hrano, to, da pripravljam nekaj, kar bom nato sam jedel, pogosto tudi več dni zapored, mi veliko pomeni. Občutek topline in ustvarjalnosti, ki ga pri tem doživljam, mi je zelo blizu.
Kakšni pa so vaši načrti glede glasbenega ustvarjanja?
Trenutno glasba ni v ospredju mojega ustvarjanja. Že več let razvijam beatboxing, ki je pravzaprav področje, na katerem se lahko najbolj izrazim in kjer imam tudi največ znanja. Ker nimam formalne glasbene izobrazbe, sem se vsega učil sproti – ob sodelovanju z ljudmi, ki imajo več znanja, ter skozi lasten občutek in izkušnjo. Avtorsko glasbo ustvarjam razmeroma redko. Kolikor se spomnim, sem jo v izrazitejši obliki prispeval predvsem na Borštnikovem srečanju, kjer sem pripravil glasbene vložke za prehode med podelitvijo nagrad. V zadnjem obdobju to področje nekoliko miruje, saj je bilo veliko gledališkega dela. Sem se pa za Kralja Leara naučil igrati bendžo – sicer v omejenem obsegu, a mi je bilo to v velik užitek. Že samo raziskovanje določenega inštrumenta me močno navdihuje. Pogosto se tudi sprašujem, kako bi bilo, če bi se glasbi posvetil bolj poglobljeno – ne z ambicijo dosežkov, temveč zato, ker tudi na tem področju čutim močno notranjo motivacijo. Zato ostajam odprt za nadaljnje glasbeno raziskovanje.
Kaj še počnete v prostem času?
Košarka je moja velika strast. Zahteva pa precej organizacije in sodelujočih, zlasti v zimskem času, ko je na voljo manj zunanjih igrišč, in ob mojem urniku to ni vedno preprosto. Redno obiskujem fitnes. V zadnjem času pa sem začel tudi pisati dnevnik. Rad se posvečam tudi risanju. Zadnjega pol leta tudi veliko hodim. Sem pa bil zadnjih osem mesecev nenehno delovno angažiran – praktično sem tri dni po zaključku enega projekta že začel naslednjega.
Še malo pa se bodo čez počitnice zaprla vrata gledališča. Se že veselite oddiha – kam boste šli?
Prvič v življenju sem samski in imam »prosto« poletje. Za zdaj imam en konkreten načrt – rad bi se odpravil na Camino na Portugalskem, čeprav še ne vem natančno, za kako dolgo. Že med prvomajskimi prazniki sem prehodil pot od Bologne do Firenc, približno 130 kilometrov. V zadnjega pol leta sem se precej bolj posvetil gibanju, zlasti hoji, ki mi zelo ustreza, čeprav prej nisem toliko hodil. Zdaj se skoraj vsak dan odpravim na daljši sprehod. Živim namreč v bližini Rožnika, kar mi to omogoča, običajno hodim uro do dve. Rad bi si organiziral tudi kakšno daljše potovanje, vendar za zdaj ni nič dokončno določeno. Vem pa, da imam na voljo vsaj mesec in pol časa.
