V najnovejši pridobitvi, etičnem in poklicnem kodeksu RTV Slovenija, med drugim piše, da »morajo biti predstavitve različnih mnenj in stališč, njihovih razsežnosti in odtenkov posredovane v razumnem obsegu, upoštevaje javni interes ter žanr, zorni kot in kontekst obravnave. V dnevnoinformativnem sporočanju morajo biti prispevki vsebinsko zaokroženi in čim bolj celoviti«. V kodeksu se dotikajo tudi tem, ki razdvajajo javnost. Kot so zapisali avtorji kodeksa, je pomembna naloga javnega medija zaznavanje in pretehtano obravnavanje tovrstnih tem ter prepoznavanje njihovega družbenega pomena, razlik v izvoru in vplivu teh tem na razmere v družbi in njen razvoj. »Odgovorna obravnava takšnih tem, ki so praviloma polemične, pomeni, da programski ustvarjalci ne sodelujejo v razvnemanju nesoglasij in poglabljanju razkola. Pretehtana obravnava vključuje strokovne in znanstvene razlage, analize, izobraževanje, predstavitve dobrih praks in tudi iskanje družbenega soglasja in rešitev. Kadar gre za teme v javnem interesu, je treba v razumnem obsegu poskrbeti za čim enakovrednejšo in enakomernejšo predstavitev stališč in mnenj …«
Tako pravi novi kodeks, ki bo moral čim prej zaživeti ne le na papirju, temveč tudi v praksi. Na TV Slovenija trenutno ne manjka raznih pogovornih oddaj, v katerih pa najpogosteje sodelujejo enako misleči sogovorniki. Tako so na primer prejšnji teden pri Marcelu med drugim o razvpitem interventnem zakonu za razvoj Slovenije zelo ubrano razpravljali sindikalni funkcionarki in funkcionar. Vsi trije so med drugim soglasno ugotovili, da ni ne razvojen ne interventen. S tem seveda ni prav nič narobe, pa vendar bi si ne le v primeru omenjenega zakona bolj kritični gledalci želeli tudi kakšne oddaje, v kateri bi lahko prisluhnili soočenju dejstev in argumentov za in proti. Pri tem je seveda mogoče, da podporniki oziroma predlagatelji zakona v takšnem soočenju ne bi hoteli sodelovati, a bi televizijci o tem lahko obvestili gledalce. Dovolj bi bilo že, da bi javna RTV-hiša na soočenja dosledno vabila podpornike in nasprotnike nekega zakona. Pa ne zato, da bi sodelujoči s svojimi monologi prepričevali prepričane, kot se dogaja na duhomornih predstavah, ki jih imenujejo volilna soočenja, temveč zato, da bi resno soočili svoje argumente. Če komu ni jasno, kako se to počne, ima na voljo dovolj primerov tovrstnih oddaj na javnih televizijah po vsej Evropi.
