»A gresta kam čez praznike?« me je vprašal sosed, ki je ravno prisopihal mimo naše koče.
»Midva greva za dva dni na morje,« se je pohvalil. »Izkoristila bova nekaj lanskega dopusta.«
Ah, šala! Dopusta namreč soseda nimata, ker sta oba penzionista, tako kot midva z milo soprogo.
No, ja, saj v službi, ko smo še nekako površno šteli delovna leta, je bilo res povsem drugače. Nekoč smo imeli imenitnega poznavalca koledarjev. Ko smo se še vsi potili sredi vsakdanjega »norenhausa«, po domače norišnice, se je lepega dne prislinil k tajnici in ji narekoval, katere dneve bo vzel dopust.
»Piši: od ponedeljka do srede, a ne, v petek je praznik, potem sta sobota in nedelja …« In tako naprej, nato sta bila še dva praznična dneva in so bile počitnice kompletne. Pika!
Srečko, saj jaz mu samo tako rečem, je bil naš priznani »mostograditelj«. Tako smo namreč pravili srečnežem, ki so si lahko privoščili premoščanje dni med enim in drugim praznikom.
Ne dvigajte obrvi, prosim, tako je pač včasih bilo. Seveda ne za vse. In tudi danes se v kakšni službi najdejo takšni srečkoti, čeprav pravijo, da imamo kapitalizem.
-
Mostovi so bili od nekdaj odlična priložnost za kovanje prispodob. Brez mostu lahko človek le čukasto gleda, ko stoji na bregu in ne more prek reke. Izjema je morda mladost, ker pravijo, da je norost, kajti čez jarek skače celo tam, kjer je most. Pesniki, četudi le tako imenovani ljudski, so bili od nekdaj malo posebni.
So se pa že pred davnimi leti pojavili ljudje, ki so gradili mostove do drugih, čeprav ni bilo nikjer ne reke in ne jarkov. Tako se je le reklo, se pravi v filozofskem smislu. V državici, v kateri so najbolj priljubljeni gradbeni objekti zidovi ali vsaj plotovi, so takšne osebe precej dobrodošle, čeravno se jim mostogradnja le redko posreči. Takšna sta bila, vsaj tako pravi legenda, brata Podobnik, politika ljudske stranke. Saj zdaj, za nazaj, je lahko biti pameten, ampak v prvih razposajenih letih po osamosvojitvi so bili mostovi v resnici koristni. Seveda ne za vse in ne po volji vseh. Poznamo namreč tudi tako imenovane lažne ali vsaj namišljene »mostiščarje«. Ta hip smo spoznali dva takšna, saj ju poznate … Eden je Zoran, drugi pa Anže. Za prvo ime ne vem veliko, menda izvira iz besed zor ali zora. Hm, kakor za koga. Drugo, lepo, da je kaj, je nastalo kot skrajšana ali ljubkovalna oblika starejših različic imena Janez. Samo povem.
-
Poleg »graditeljev« pozna politika seveda tudi minerje. Nekaj purfla tukaj, malo tam in poči vse v zrak. Toda brez vsaj kančka žlehtnobe ali pomanjkanja manir tudi tu navadno ne gre.
Pred dnevi je nekdanji politik Marjan Podobnik vljudno opomnil mladega »minerja« Žana, naj ljudi iz nasprotnega tabora ne zmerja, ker tudi v politiki mora biti vsaj nekaj spoštovanja in olike. Mladenič ga je spljuval nazaj kot kakšnega smrkavca. Tako kot nekaj dni kasneje celo predsednico države. Minerček je rekel, da so takšnega, kakršen je, izvolili volilci in da je kar zadovoljen s seboj. Najbrž ni treba poudarjati, da je tudi ime Žan izpeljanka iz imena Janez. Bog jim vsem skupaj odpusti, če ga je volja! Včasih je namreč bolj čemeren, čemur se jaz niti ne čudim. Saj najbrž vidi, kaj vse se dogaja!
Nekoč je slavni Tito čakal skoraj uro, da ga je blagovolil sprejeti razvpiti libijski Gadafi. Ko je ta le prišel, ga je menda maršal lepo okrcal: »Lahko se tako vedeš do politika. Ne spodobi pa se zafrkavati starega človeka.«
Pardon. Ne Podobnika ne predsednice ne mislim, bognedaj, primerjati s pokojnim maršalom. Glede prispodobe o neotesanosti bi se pa že dalo razpravljati.
Nekje, a ne, janezi, le mora biti meja. Z mostovi ali brez njih.
