Danes si je težko predstavljati, da je bila Ljubljana nekoč mesto, kjer je bila meja med urbanim in podeželskim dejansko zabrisana. V desetletjih po drugi svetovni vojni, še posebno v šestdesetih in sedemdesetih letih, se je mesto širilo, a hkrati ohranjalo tesen stik z zemljo. V Šiški, za Bežigradom, v Mostah, na Viču ter ob rečnih bregovih Save in Ljubljanice so bile kmetijske površine sestavni del pokrajine.
Ni bilo nenavadno, da se je asfalt končal ob kolovozu ali da je zadnja vrsta blokov gledala naravnost na obdelana polja ali hleve z živino. Industrializacija in potreba po delovni sili sta vse več ljudi s podeželja pritegnili v mesta, kjer se je nato spremenil tudi pogled na nekdanje podeželsko okolje in način življenja.
Po delovnem dnevu v tovarnah, delavnicah, uradih ali na gradbiščih vrtičkarji niso odhajali domov k počitku, temveč so se pogosto odpravili na svoj košček zemlje. Na vrtičku jih ni čakal oddih, ampak delo z motiko, grabljami in lopato. Polja in vrtički so bili razpršeni med bloki, ob železniških progah, za hišami ali na robovih naselij. Pogosto niso bili formalno urejeni – nastajali so spontano, tam, kjer je bilo nekaj rodovitne zemlje. Paradižnik, solata, fižol, krompir, kumarice, paprika, peteršilj in čebula so rasli v urejenih gredah, obdanih z lesenimi količki ali preprostimi ograjami. Med rastlinami so stale stare posode za zalivanje, improvizirane ute in klopi, na katerih so si pridelovalci zelenjave oddahnili po delu. Vrtiček je bil več kot le vir hrane. Bil je prostor za druženja, piknike, izmenjavo znanj in izkušenj, ki so se prenašale iz roda v rod. Med seboj so si pomagali, si izmenjevali semena, sadike in nasvete, zato so se dobre izkušnje hitro razširile po okolici.
Pomemben del mestnega tkiva
Včasih so ob vrtičkarjih pomemben del mestnega tkiva predstavljali tudi pravi kmetje. Njihove njive so ležale sredi novih gradbišč, nekatere so bloki celo popolnoma obkolili. Traktorji so vozili po poteh, kjer so danes ceste, živina pa se je pasla na travnikih, ki so zdaj preurejeni v parkirišča.
Posebnost takratne Ljubljane je bila prav v tem prepletanju mesta in kmetij. Vonj po sveže pokošeni travi ali gnoju ni bil nekaj tujega, temveč del vsakdana. Pomembno vlogo je imela ljubljanska tržnica, kjer so se pridelovalci in kupci srečevali neposredno, pogosto brez posrednikov. Ljudje so kupovali pri znanih kmetih in branjevkah, zato so točno vedeli, od kod prihaja zelenjava in kako je bila pridelana. Tak način prodaje je krepil zaupanje in ustvarjal občutek skupnosti, ki ga danes pogosto pogrešamo.
A Ljubljana se je spreminjala. Urbanizacija je v sedemdesetih letih dobila močan zagon. Potreba po stanovanjih je rasla, gradili so se novi bloki, trgovine, šole, vrtci … Širile so se ceste, nastajale so industrijske cone. Zemljišča, ki so bila prej namenjena kmetijstvu, so postopoma dobivala novo vlogo. Kmetje so se znašli pred težko odločitvijo – vztrajati ali prodati zemljo. Veliko jih je izbralo drugo možnost. Prodaja zemlje je prinesla finančno varnost, a hkrati pomenila konec načina življenja, ki je bil stoletja del tega prostora. Njive so izginjale, z njimi pa tudi poti, ki so jih ljudje uporabljali vsak dan. Kljub temu prehod ni bil nenaden. Dolga leta so ob novih blokih še vedno obstajali ostanki starega sveta.
Nekateri vrtički še vedno obstajajo, predvsem na obrobju mesta, a njihov pomen je drugačen. So bolj prostor sprostitve kot nuje. Kmetije so se umaknile še dlje od središča, stik z zemljo pa je postal redkejši. Morda prav zato danes znova odkrivamo vrednost vrtičkarstva, lokalne hrane in bližine narave. Ne kot vrnitev v preteklost, temveč kot iskanje ravnovesja v sodobnem svetu.
