Sredi aprila se je na sprehodu z učiteljico nenadejano zastrupilo štirinajst prvošolčkov ene od osnovnih šol v Lukovici. V prepričanju, da gre za povsem nenevarne vršičke jelke ali smreke, so otroci namreč zaužili mlade vršičke izjemno strupene tise. Otroke so hitro odpeljali v zdravstveni dom in z rešilnimi vozili naprej na Pediatrično kliniko v Ljubljani. Zgodba se je na srečo vseh vpletenih končala le z bolečinami v trebuhu in prehodno slabostjo.
Vendar pa je dr. Jože Bavcon, vodja Botaničnega vrta v Ljubljani, ob novici dejal, da je naravnost katastrofalno, da se kaj takšnega v današnjem času sploh še lahko zgodi. Opozarja na neverjetno resnost situacije, saj je pri tisi smrtni odmerek za velikega konja le okoli tristo iglic, njeni toksini pa delujejo kot evropski kurare, ki povzroči, da človekove dihalne mišice preprosto nehajo delovati. Ob tem podaja zelo neposredno in srhljivo opozorilo o tem, kako blizu tragedije so bili v resnici, ko jasno pove, da če bi ti otroci tisine vršičke še malo bolj žvečili, bi lahko zaradi tega celo umrli. Čeprav je res, da imajo povsem mladi spomladanski vršički morda nekoliko manjšo koncentracijo strupenih snovi, so za majhen otroški organizem takojšen problem, pri čemer učinkovite rešitve ob večjem zaužitju in hujši zastrupitvi praktično ni več.
Osnovnih pravil ne poznamo več
Ta dramatični dogodek nas grobo vrača k najbolj osnovnemu, a danes očitno povsem pozabljenemu varnostnemu pravilu preživetja v naravi, ki so ga včasih zelo dobro poznale že naše babice. Dr. Bavcon ostro poudarja, da se včasih v usta ni nikoli dajalo prav nobene stvari, če človek ni bil zares stoodstotno prepričan o njeni identiteti in varnosti. Danes pa se po njegovih besedah v družbi širi zelo nevarna miselnost, ker želijo ljudje vse čim bolj izkustveno doživeti, zato kar vse po vrsti pokušajo in nepremišljeno dajejo v usta. Izkustveno lahko po njegovem mnenju namreč živi in pokuša plodove le tisti posameznik, ki je prav vsak dan prisoten v naravi in ga je nekdo zares strokovno naučil prepoznavati divje rastline.
Opozarja, da ljudje teh osnovnih pravil ne poznajo več, saj se mu je na primer celo neposredno v Botaničnem vrtu zgodilo, da je starejša gospa ravnodušno dovolila, da je otrok vzel tisine vršičke in jih nesel v usta, zaradi česar jo je moral nujno in glasno opozoriti, da je to nevarno in izredno strupeno. Podobno nepremišljeno ravnanje opaža tudi na Obali, kjer dajejo otroci v usta zelo strupene oleandrove cvetove ali liste, zato mora za vse vedno in povsod veljati eno samo temeljno zlato pravilo: česar ne poznaš, nikoli ne dajaj v usta.
Glavne vzroke za tolikšno odtujenost od narave in nevarno nepoznavanje osnovnih rastlin gre po mnenju dr. Bavcona iskati predvsem v pomanjkljivem izobraževalnem sistemu in napačnem učnem procesu. Težko je namreč pričakovati, da bodo učitelji v prvi triadi otrokom preprečevali stik z nevarnimi rastlinami, če pa se teh nevarnosti in prepoznavanja strupenih vrst v času svojega izobraževanja sploh niso nikoli naučili. Srž problema se po njegovem mnenju skriva v samem šolskem kurikulumu, saj je šolska biologija z leti postala pretežka in preveč usmerjena v mikronivo; učitelji in učenci se namreč ogromno učijo o kompleksni biokemiji in DNK-strukturah, hkrati pa o resničnem svetu, ki nas neposredno obdaja v naravi, ne vemo skoraj ničesar več. Včasih so starši in učitelji rastline izjemno dobro poznali in so to znanje redno prenašali naprej, danes pa takšno osnovno poznavanje biološkega sveta okoli nas v šolstvu enostavno ni več moderno in očitno ni več zaželeno. Zato Jože Bavcon trdno verjame, da bi vsak učitelj moral nujno prepoznavati rastline v okolici, v primeru negotovosti pa bi moral biti vedno toliko previden, da bi otrokom raje strogo prepovedal kakršno koli pokušanje.
Botanični vrt premalo cenjen
Da bi zares razumeli pravo vrednost botaničnega znanja, smo se z Jožetom Bavconom podali na izjemno poučen, raziskovalen in na trenutke naravnost detektivski reportažni sprehod po bujnem Botaničnem vrtu Ljubljana. Takšni botanični vrtovi so bili v zgodovini vedno ustvarjeni prav s tem pomembnim namenom, da so ljudje lahko redno prihajali tja, varno prepoznavali različne rastline in ugotavljali, katere med njimi so človeku zdravilne in katere so zanj usodno strupene. Kljub temu ima danes ta institucija v slovenskem prostoru zelo majhno težo, saj so strokovnjaki prepuščeni neusmiljenemu trgu in morajo kar dve tretjini denarnih sredstev za preživetje zaslužiti povsem sami, v času epidemije pa so jim na Večni poti celo podrli pomembne vhodne objekte zaradi prednosti gradnje novih laboratorijev.
Za dr. Bavcona bi bil edini pravi korak ta, da bi šolski kurikulum obvezno vključeval redne obiske Botaničnega vrta; tako bi morali vsi učenci na vsako triletje priti na izobraževanje na teren, in to strogo v različnih letnih časih, da bi rastline zares videli in jih celovito spoznali. Prav tako bi morali vsi učitelji biologije redno prihajati sem na obnovitvene tečaje o prepoznavanju rastlin. Moderno učenje iz različnih knjig ali naslikanih podob že stoletja ni dovolj, danes izjemno popularne pametne aplikacije pa za naše območje in našo floro prepogosto delujejo zelo slabo ter lahko neizkušenega uporabnika hitro napačno usmerijo in nevarno zavedejo. Če ti izkušen poznavalec v živo ne pokaže določene rastline, je preprosto ne moreš z gotovostjo določiti in ne smeš biti prepričan o njej.
Žetje čemaža je lahko usodno
Med potepanjem med urejenimi gredicami Botaničnega vrta Jože Bavcon z roko pokaže na številne znane in tudi tiste nekoliko manj znane botanične nevarnosti. Med najbolj kritičnimi in najpogostejšimi pomladnimi napakami je zagotovo množično nabiranje priljubljenega čemaža, ki se rado konča s smrtonosno zamenjavo z jesenskim podleskom ali zelo strupeno čemeriko. Zgodilo se je celo, da je v Botanični vrt nekdo obupan klical v petek ob enih popoldne in hitel razlagati, da so v gozdu nabrali kar štiri velike vreče čemaža, nato pa prosil, ali bi lahko strokovnjaki iz vrta zdaj ta ogromen kup zelenja temeljito pregledali in mu zagotovili, da gre za pravo rastlino.
Dr. Bavcon takšno nerazumno početje pripisuje predvsem nevarni kombinaciji velikega pohlepa in neznanja današnjih nabiralcev, saj ti ne nabirajo več previdno in list za listom, temveč rastline v naravi dobesedno množično žanjejo v ogromnih količinah. Ob takšni množični slepi žetvi čemaža pa človek zlahka in povsem nevede zraven požanje tudi zelo strupeno čemeriko ali šmarnico, saj te smrtonosne rastline izredno pogosto rastejo tesno skupaj na istem rastišču. Napake pri jesenskem podlesku ne dopuščajo nobene vrnitve, saj so za smrtno zastrupitev odraslega človeka popolnoma dovolj že samo trije zaužiti listi. Prav tako je izjemno zahrbtna in nevarna čemerika, saj so njeni povsem mladi spomladanski listi specifično zviti navznoter in tako še bolj podobni čemažu, kar ob hitrem in nepazljivem nabiranju izjemno hitro pripelje do nesreče in smrtonosne zamenjave.
Ta sprehod razkrije še bogato vrsto drugih botaničnih pasti v našem okolju. Zelo strupene so namreč tudi vse vrste zlatic, močno strupeni so cvetovi zvončkov in ciklam, izredno hude zastrupitve pa redno povzročajo zlati grmi nagnoja. Ena bolj absurdnih anekdot iz njegove prakse je izpred nekaj let, ko je neka skupina nameravala doma narediti kar petdeset litrov priljubljenega zeliščnega likerja. Ker so v naravi nekoliko zamudili cvetenje dišeče robinije, so v močan alkohol preprosto in brez pomisleka namočili cvetove nagnoja, ki pa je izjemno strupen. Ko so nato vendarle podvomili in klicali v Botanični vrt, jim je Jože Bavcon o varnosti tega napitka lahko povsem naravnost povedal le to, da ga lahko sicer spijejo, a bodo šli s tem zagotovo naravnost na drug svet, saj v takšnem primeru ni prav nobene možne rešitve več. Strokovnjak hkrati opozarja na zmotne, a trdovratne ljudske mite. Ljudje tako na primer zelo zmotno verjamejo, da se z dolgotrajnim kuhanjem strup v rastlini izniči, v resnici pa pri mnogih toksinih vročina ne pomaga in je učinek celo nasproten. Popolnoma napačno in skrajno nevarno je tudi pogosto sklepanje, da so posamezne rastline varne za prehrano ljudi samo na podlagi tega, ker jih v gozdu redno in brez vsakih težav jedo srne ali zajci, saj imajo te prostoživeče divje živali pač povsem drugačen prebavni sistem.
Brez ogleda v živo ne gre
Pred dolgimi desetletji je med preprostimi ljudmi in naravo obstajalo globoko izkustveno znanje, prepleteno s pravo mero strahospoštovanja. Takrat se na primer v hišo na mizo nikoli ni smelo dajati niti navadnih šopkov šmarnic, saj so imele premočan vonj in so povzročale glavobol. Prav tako se v spomladanskem času iz strogih preventivnih razlogov sploh ni smelo množično nabirati žafrana v šopke, preprosto zato, da ne bi otroci pomotoma in iz navade jeseni nabirali izjemno podobnega, a smrtno strupenega jesenskega podleska. Danes pa smo pod vplivom modernega življenja to osnovno in nujno potrebno botanično previdnost izgubili. Čeprav nabiralništvo v naši družbi močno narašča in vsi želijo čim prej nazaj k naravi, je ta instantni sodobni princip brez pravega predhodnega učenja povsem napačen. Ljudje želijo čim bolj izkustveno živeti in okušati, pri tem pa zlahka pozabljajo, da so bili naši predniki dejansko vsak dan aktivno prisotni v naravi in so predvsem natančno in brez dvoma vedeli, česa se smejo dotakniti in česa preprosto ne smejo nikoli dati v usta. Prav iz tega razloga je danes primarna vloga strokovnih institucij, rednih vodenih ogledov in celovitega učenja na terenu, kjer lahko človek nevarno rastlino v živo vidi v različnih fazah razvoja, še veliko bolj nujna in pomembnejša kot kadar koli prej.
