Na ljubljanskem gradu bo med 21. in 25. avgustom potekal že 19. festival standup komedije Panč, največji pregledni festival te zvrsti pri nas. Na sklepni večer, v torek, 25. avgusta, bo v sklopu programa Polnoletni Outro med nastopajočimi tudi Miha Brajnik, ki ga organizatorji napovedujejo kot enega najbolj vročih debitantov letošnjega festivala. Čeprav je eden najbolj prepoznavnih slovenskih improvizatorjev, igralcev in televizijskih voditeljev, se bo na velikem festivalskem odru prvič predstavil v formatu klasičnega standupa. Z njim smo se pogovarjali o humorju, družini, samoironiji in svetu, v katerem se je danes včasih težje smejati kot nekoč. Povedal pa nam je tudi politično nekorekten vic.
Začniva intervju s šalo …
Dekle, razočarano v ljubezni, objavi oglas: Iščem moškega, ki ne bo nasilen do mene, me ne bo zapustil in je dober ljubimec. Naslednji dan pozvoni zvonec in ona odpre vrata. Zagleda moškega brez rok in nog. Vpraša ga, kaj hoče. On pravi, da je videl oglas in – da nima rok, da bi jo tepel, in da nima nog, da bi odšel. »Kaj pa ljubimec?« vpraša ona. »Kako pa misliš, da sem pozvonil?« odvrne moški …
Na festivalu Panč letos nastopate v sklopu večera Polnoletni Outro, organizatorji pa vas napovedujejo kot najbolj vročega debitanta. Kako se človek počuti, ko ga po desetletjih na sceni spet označijo za »začetnika«?
Težko rečem, da sem debitant, mi pa na nekak način ta naziv godi. Prinaša odgovornost, a vseeno se lahko izgovarjam na karto Panč nedolžnosti.
Zakaj ste se šele zdaj odločili, da se preizkusite v standupu?
Standupovski ognjeni krst sem doživel jeseni 1999 v domu krajevne skupnosti v Verdu. Tam smo nastopili Boštjan Gorenc, Matjaž Javšnik in moja malenkost. Doba preizkusa je že zdavnaj mimo.
Kot improvizator ste navajeni trenutnega navdiha in interakcije. V klasičnem standupu pa je besedilo natančno pripravljeno. Vam bo težje zdržati na odru brez soigralcev, ki bi vam »podali žogo«?
Niti ne, saj se s takšnim formatom srečujem že od predstave Moški&Ženske.com, ki smo jo pred približno sedemnajstimi leti igrali v Špas teatru. Tam je bil vsak igralec sam na odru, sledili smo si drug za drugim. Podobno je tudi v predstavi Avdicija, ki jo igramo še danes.
Gledalci obožujejo vaše šale o vaši višini in o tem, da je vaša žena opazno višja od vas. Boste ta adut izkoristili tudi na grajskem odru ali pripravljate povsem nove teme?
Morda. To je realnost. Po mojem mnenju ni bolj zabavne vsebine, kot jo narekuje vsakdanjik. Roko na srce, nisem se še odločil, kakšno vsebino bom predstavil, vsekakor pa bom izhajal iz sebe, iz lastnih izkušenj.
Kdaj ste ugotovili, da je samoironija ena največjih komikovih vrlin?
V sklopu odraščanja v bivši domovini sem ugotovil, da mi je najbolj blizu bosanski humor. Temelji na samoironiji in izpostavljanju najbolj očitnih lastnosti, ki so (po navadi) tudi najbolj zabavne. Temu poskušam slediti še danes.
Imate občutek, da se ljudje danes še znajo smejati sami sebi?
Znajo, seveda. A najprej mora posameznik imeti »razčiščeno v glavi, moraš imeti neko širino – ki pa jo lahko dobiš le z izkušnjami, z odprtostjo do drugih kultur, do drugačnega razmišljanja. Svet je postal globalna vas, vsaka stvar je oddaljena le dotik ekrana ali klik stran, a še nikoli nismo bili tako oddaljeni drug od drugega, tako sami (osamljeni). Žalostno.
Danes se veliko govori o politični korektnosti. Se vam zdi, da je komikom danes težje kot pred desetimi ali petnajstimi leti?
Neprimerno težje. Sem dinozaver. Težko se znajdem, včasih se mi zdi, kot da živimo v paralelnem svetu. Današnja publika je, predvsem mlajši, preveč woke (prebujena oziroma družbeno ozaveščena, op. a.).
Kaj bi si želeli, da občinstvo po vašem velikem standup nastopu odnese s seboj – poleg bolečih trebušnih mišic od smeha?
Mojo telefonsko številko – da me čim več ljudi pokliče za posel ali zabavo.
Katera šala vas je v življenju najdražje stala?
Vsakič, ko rečem da.
Humor pogosto velja za najboljše zdravilo. Kaj vas nasmeji takrat, ko vam ni do smeha?
Iskren otroški humor ali situacije, ki nastanejo ob nesporazumih. Včasih so zelo neprijetne, znajo pa biti tudi zelo zabavne in smešne.
Je humor bolj talent ali predvsem trdo delo?
Oboje, a začne se s talentom. Vaje in trdo delo pa so nujnost za dolgoročno delovanje na tem področju.
Pred leti ste se z družino preselili v idilično naravo na Zaplani, kjer živite precej samooskrbno. Kaj vam dajejo življenje v naravi ter delo na vrtu in skrb za kokoši?
Skrbi. Ne, samo hecam se. Je pa z vsako živaljo in rastlino, za katero skrbiš, treba imeti tudi odgovornost in skrb. To gre z roko v roki s produkti, ki jih »žanješ«.
Vaša hči Sinja že stopa po vaših igralskih poteh. Ji kot izkušen maček v tem poslu dajete nasvete ali jo raje pustite, da svoj izraz odkriva sama?
Definitivno jo podpiram, a ji popolnoma prepuščam (kot pravite) njen izraz. Mislim, da je treba otroku pustiti, da najde svojo »udobno cono«. Včasih se mora opeči, da ugotovi, da je nekaj vroče. Če pa splava, ko pade v vodo – toliko bolje.
Najstniki so verjetno najbolj zahtevna publika na svetu. Ali sta sin Kolja in hči Sinja navdušena nad vašimi šalami ali doma ob vaših poskusih humorja že zavijata z očmi?
Moram iskreno povedati, da večkrat zavijata z očmi, kot pa se od srca nasmejita. Ampak to ni odkrivanje tople vode – gre za generacijski razkol.
Kdo doma pove boljšo šalo – vi ali žena?
Moja žena se ne šali.
Večkrat ste povedali, da je žena Tina vaš najbolj iskren in tudi najostrejši kritik. Jo vedno poslušate ali kdaj vseeno vztrajate pri svojem?
Poskušam poslušati, a z leti dobivam diagnozo selektivnega sluha. Mislim, da je stvar kar pogosta pri moški populaciji srednjih let.
Če bi morali izbirati med vlogo igralca, improvizatorja, televizijskega voditelja in standup komika – katera vam je danes najbližje in zakaj?
To je težko vprašanje. Mislim, da mi je najbližje tista vloga, ki zahteva neki avtorski vložek. To pa je lahko vsaka izmed njih.
