Območje severozahodne obale Pirenejskega polotoka postaja vse nevarnejše za čolne in jadrnice. Skupina iberskih ork, ki že šest let kaže precej specifično vedenje – uničevanje ladijskih krmil –, je te dni ob obali Galicije potopila 14-metrsko švedsko jadrnico. To je že osmo povsem uničeno plovilo v zadnjih šestih letih.
Španska obalna straža je potrdila, da sta bila oba člana posadke omenjene jadrnice po klicu na pomoč rešena in prepeljana v pristanišče Celeiro. Podoben dogodek se je zgodil le nekaj dni pred tem, ko je v bližini rta Estaca de Bares potonila jadrnica Idem. Tudi v tem primeru so reševalne službe uspešno evakuirale posadko.
Kaj jih žene?
Znanstveniki se ob tem intenzivno ukvarjajo z vprašanjem, kaj žene to visoko inteligentno vrsto, da se odloča za takšne napade. V nasprotju s spletnimi teorijami, ki so incidentom pripisovale maščevalne motive zaradi domnevne pretekle travme vodilne samice (v javnosti znane kot White Gladis), se zdi, da gre za kompleksnejši pojav, morda celo za socialno učenje.
Po podatkih delovne skupine za atlantske orke (znane pod kratico GTOA), ki je evidentirala že več kot 700 srečanj – od bežnih stikov do večurnih napadov na krmila –, gre za svojevrstno modno muho znotraj jate. Od populacije, ki šteje manj kot 50 posameznikov, pri teh dogodkih sodeluje samo kakšnih 15 živali. Strokovnjaki opažajo, da se od leta 2022 skupini ni pridružil noben nov član, kar nakazuje na dokaj izolirano vedenje znotraj specifične skupine.
Načrtno vedenje
Alfredo López Fernandez, morski biolog z univerze v portugalskem Aveiru in koordinator spremljanja teh srečanj, je nedavno komentiral, da orke načrtno ciljajo predvsem srednje velike jadrnice. Njihov napad je osredotočen izključno na krmilo s hrbtne strani plovila. Ko je to onesposobljeno in plovilo negibno, živali praviloma izgubijo zanimanje in se umaknejo. Mladiči pri tem opazujejo starejše in posnemajo njihove gibe, kar sicer kaže na izjemno socialno naravo teh živali, ki si na podoben način delijo tudi specifične lovske tehnike in zvočno komunikacijo.
Morske biologe pa veliko bolj kot poškodbe plovil skrbi usoda samih živali. Mednarodna zveza za varstvo narave to specifično ibersko podpopulacijo ork uvršča med skrajno ogrožene vrste. Njihovo preživetje je namreč tesno vezano na atlantskega modroplavutega tuna, vrsto, ki se tudi sama sooča z močnimi okoljskimi pritiski. Vsaka izguba posamezne orke v trčenjih bi lahko imela katastrofalne posledice za krhko demografsko sliko jate, še posebno ker v zadnjem času niso opazili novih mladičev, ki bi nadomestili morebitne izgube.
Španski znanstveniki za zaščito tako posadk kot živali navtikom svetujejo, naj ob srečanju z orkami takoj ugasnejo motor, spustijo jadra in izpustijo krmilo. Praksa namreč kaže, da odsotnost odpora zmanjša škodo na krmilnem mehanizmu, saj živalim odvzame površino, ob katero bi se lahko opirale.