Prihodnji teden bo minilo 80 let od premiere filma Razvpita (Notorious), v katerem je režiser Alfred Hitchcock gledalce povabil k spremljanju napetega ljubezenskega trikotnika med ameriškim zveznim agentom (Cary Grant), v Nemčiji rojeno ameriško vohunko (Ingrid Bergman) in nekdanjim nacističnim agentom (Claude Rains). Hitchcock, čigar nekatere največje uspešnice so izšle kasneje, v petdesetih in šestdesetih, je bil kljub temu v začetku štiridesetih že znan in uveljavljen režiser. Proslavil se je že v rodni Angliji, ameriško občinstvo pa je očaral leta 1940, ko je izšel njegov psihološki triler Rebecca. V Hollywood se je preselil na povabilo Davida O. Selznicka, legendarnega producenta, ki je na tak ali drugačen način povezan s skorajda vsemi uspešnicami zlate dobe Hollywooda. Prav Selznick je bil tisti, ki je prvi začel snovati zgodbo, ki je kasneje postala film Razvpita. Zaradi zakulisnih mahinacij pri filmu sicer ni sodeloval kot producent, a je vseeno na vse pretege skušal izsiliti, da bi obveljala njegova stališča. Vztrajal je denimo, da Cary Grant, Hitchcockova prva izbira za glavno moško vlogo, ni primeren za upodobitev preračunljivega in hladnega zveznega agenta, saj je s svojimi prejšnjimi vlogami gradil imidž poštenjaka z visokimi moralnimi načeli. Hitchcock se ni dal, čeprav je bil še bolj kot glede Granta prepričan o svoji odločitvi glede glavne igralke.
Že od začetka si ni v glavni vlogi predstavljal nobene druge kot Ingrid Bergman. Slavna Švedinja, ki je žela pohvale in občudovanje, kjer koli se je pojavila, je s svojim igralskim talentom, trdnim značajem in izjemno lepoto očarala tudi Hitchcocka. V svoji kasnejši karieri je režiser do igralk v svojih filmih pogosto gojil nezdravo obsesijo, imel pa je tudi sloves težkega in precej nepriljudnega človeka. A z Bergmanovo sta se odlično ujela. Trikratna oskarjevka je nekoč celo dejala, da se ima njemu zahvaliti za najboljši igralski nasvet, kar jih je kdaj dobila. Ko je na snemanju njunega prvega skupnega filma Uročen (Spellbound, 1945) dobila občutek, da je njena igra slaba, saj se ne more dovolj globoko vživeti v svoj lik, ji je Hitchcock dejal: »Prav. Pa se pretvarjaj.«
Prodana v zakon
Bergmanova se je tako pri njunem naslednjem sodelovanju pretvarjala, da ji je ime Alicia Huberman in da je hči obsojenega nacističnega vohuna. Po koncu druge svetovne vojne živi v ZDA, njen življenjski slog pa vključuje pogosto obiskovanje zabav. Na eni od njih stik z njo naveže ameriški agent Devlin (Grant), ki ji razkrije, da jo želijo oblasti vključiti v vohunsko operacijo. Aliciin oče je namreč sodeloval z nacisti, zaradi česar tudi ona pozna številne moške iz teh krogov. Američane še posebej zanima Alexander Sebastian (Rains), premožni poslovnež, ki živi v Riu de Janeiru in naj bi z druščino nacističnih somišljenikov koval načrte, ki ogrožajo ameriško nacionalno varnost. Alicia se sprva upira, a nato popusti in privoli v sodelovanje z oblastmi. Z Devlinom odpotujeta v Brazilijo, med potjo pa se med njima začnejo razvijati ljubezenska čustva – tako je vsaj videti, a ne gre pozabiti, da sta oba izurjena vohuna, vešča najrazličnejših strategij za doseganje zastavljenih ciljev. Toda njuna čustva delujejo pristna, zato Alicio šokira, ko izve, da Devlinovi nadrejeni od nje pričakujejo, da bo zapeljala nacista Sebastiana in tako skušala izvedeti, kaj skriva. Devlin skuša svoje šefe odvrniti od načrta, saj ga misel, da bo Alicia s kom drugim, navdaja s hudim ljubosumjem. Njegovi poskusi niso uspešni in načrt se nadaljuje: Alicia se namenoma zbliža s Sebastianom, ki jo že kmalu zaprosi za roko. Ne da bi do njega gojila čustva, zavoljo Devlina in naloge, ki so ji jo zaupali, privoli v zakon in se preseli v moževo razkošno vilo. Tam začne pod pretvezo skrbne žene opazovati njegove sodelavce in iskati dokaze o njihovih zlih namerah.
Kmalu se izkaže, da so bili sumi glede njihove prevratniške dejavnosti upravičeni in da se v kleti skriva pomembna skrivnost. Operacija, ki je do te točke potekala v skladu z načrti, se postopoma izjalovi: Alicia in Devlin v vinski kleti odkrijeta steklenice z uranovo rudo, a sta premalo previdna, in Sebastian začne sumiti, da njegova žena v resnici ni oseba, za katero se izdaja. V strahu, da bi njegovi pajdaši izvedeli, da je na svoj dom nevede pripeljal ameriško vohunko, se zateče k svoji mami, stari nemški matroni, ki predlaga, da Alicii po malem odmerjata strup in jo tako postopoma spravita na oni svet. Na tak način njena smrt ne bi pritegnila neželene pozornosti, obenem pa bi se vohunke uspešno znebila. Alicia, ki se je zavoljo službe poročila s človekom, ki ji v resnici sploh ni bil všeč, se tako znajde v smrtni nevarnosti, soočiti pa se mora tudi s tem, da si njeni delodajalci z njeno usodo ne belijo glave. Zaskrbljenost sčasoma začne izkazovati zgolj Devlin, ki naposled zbere pogum in reši žensko, ki se je zaradi njega znašla v brezizhodni situaciji.
Uporniški poljubi
Poročila s snemanja razkrivajo, da je delo potekalo v precej napetem vzdušju. Ker je film nastal v času, ko je bil Hollywood pod močnim vplivom cenzure v obliki Haysovega zakonika, si je Hitchcock izmislil nekaj precej domiselnih obvodov. Zloglasni zakonik je filmarjem vsiljeval spoštovanje »moralnih načel«, po katerih je bilo upodabljanje spolnosti, golote, poželenja, istospolne ljubezni, popivanja in še marsičesa strogo prepovedano.
Pravila so bila nadvse rigidna: poljubljanje moškega in ženske je bilo sprejemljivo, če je trajalo največ tri sekunde. Hitchcock je kodeks upošteval, saj ni imel izbire, a je našel obvod: Grant in Bergmanova sta se poljubljala natanko dve sekundi in pol, nakar je on njej nekaj zašepetal, nato pa so se njune ustnice znova združile v dvoinpolsekundnem poljubu. Teh sekvenc poljubljanja se je naposled nabralo za debele tri minute. Čeprav sta tako Grant kot Bergmanova kasneje poročala, da je bilo snemanje tega prizora zelo naporno in da razen Hitchcocka nihče ni menil, da bo zadeva na velikem platnu izpadla prepričljivo, so bili gledalci navdušeni. Njuno poljubljanje še danes velja za eno najbolj vročih v filmski zgodovini.
Izvrstni odzivi
Nasploh je bil film deležen zelo toplega sprejema. Zadovoljil je širok krog občinstva, saj gre za napet vohunski triler v kombinaciji z ljubezensko zgodbo. Všeč je bil tudi kritikom: Roger Ebert ga je uvrstil na svojo lestvico desetih najboljših filmov vseh časov, slavospeve pa so mu peli tudi mnogi drugi filmski poznavalci. Razvpita je prejel dve oskarjevski nominaciji in se uvrstil med deseterico najdonosnejših filmov leta 1946. V zelo bogatem opusu več kot petdesetih celovečercev Alfreda Hitchcocka ga mnogi uvrščajo med deset najboljših.
