Predstavljajte si, da bi se na družinskem kosilu pojavil stric, ki bi mirno oznanil, da je pravkar kupil nov predvajalnik videokaset. V prostoru bi za nekaj sekund zavladala tišina, nato pa bi se usul plaz vprašanj in začudenih pogledov. Nekaj podobnega se danes dogaja, ko nekdo v podobnem slogu naznani, da je kupil avtomobil z dizelskim motorjem. In se je zgodilo, ko je Mazda predstavila nov, za naše razmere že kar velik športni terenec CX-60 s šestvaljnim dizelskim motorjem. V času, ko se pogovori vrtijo okoli baterij, polnilnic in dosega, ta avto pač ponuja recept, za katerega so mnogi prepričani, da že dolgo ne sodi več na jedilnik. A kot se prav tako pogosto izkaže, stare kuharske knjige včasih skrivajo najboljše recepte …
Mirno namreč lahko zapišemo, da neodvisno od načina pogona mazda CX-60 spada med najboljše avtomobile svoje vrste na trgu. Res je dizelski motor za marsikoga stvar preteklosti, a po drugi strani ravno v tem avtomobilu dokazuje, da bi tudi še v letu 2026 lahko imel svoje mesto pod soncem. Z blagohibridno tehnologijo in ob mirni vožnji nam je namreč kljub impresivnim podatkom na papirju (3,3-litra prostornine, 254 konjskih moči/187 kilovatov) in dejstvu, da je moral poganjati zares zajeten kos pločevine (dolžina 4,75 metra, masa slabi dve toni), brez večjih težav porabil manj kot 6 litrov dizelskega goriva na 100 kilometrih vožnje. Pri tem je izjemna zvočna izoliranost potniške kabine poskrbela, da nihče niti pomislil ne bi, da se vozi v avtomobilu z dizelskim motorjem, če tega prej ne bi vedel.
Ko smo že omenili potniško kabino, dodajmo, da je prostorna, a po drugi strani po Mazdino prijetno utesnjena. Skratka, potniki se počutijo udobno, enako tudi voznik, a ima pri tem vseeno prijeten občutek, da ga sedež zaobjame in da mu avto ponuja položaj za volanom, kot bi sedel v bolj športnem avtomobilu. Enako, kar bo večini blazno všeč, se obnaša tudi volanski mehanizem, ki je zelo neposreden, za dodatno dobro počutje pa je poskrbela izbira že prav prestižnih materialov in kombinacija z brušenim svetlo rjavim usnjem. Po tej notranjosti bi se dejansko lahko zgledovala tudi katera od premijskih znamk, ki je v zadnjem času začela varčevati pri izbiri materialov.
In še nekje se je Mazda držala starega recepta – pri načinu upravljanja nastavitev. Medtem ko drugi kar tekmujejo, kdo bo v avto vgradil več in večjih zaslonov, je pri mazdi CX-60 v uporabi, če jasno ne štejemo tistega za volanskim obročem, že dobro znani podolgovat in ne prevelik na vrhu armaturne plošče, upravljati pa ga je mogoče tudi z dobrim starim vrtljivim gumbom. Priznamo, ne bi se branili večjega, bolj živahnega zaslona, a upravljanje je prav zavoljo omenjenega gumba in številnih drugih manjših (denimo za klimatsko napravo) še vedno daleč najenostavnejše, najhitrejše in najvarnejše.
Dodajmo le še, da ima avto velikosti primerno tudi precej zajeten prtljažni prostor pa tudi dovolj koristnih odlagalnih prostorov. Morda bi kakšnega lahko dodali na račun precej velike ročice samodejnega menjalnika na sredini med voznikom in sovoznikom, ki se je za nameček tu in tam rada zataknila. Ali pač ni delovala najhitreje. A to je malenkost. Ni pa takšna cena tega avtomobila, a testni je ponudil res dobesedno vse, CX-60 pa je ob tem v drugih različicah na voljo tudi ceneje.
