Pred približno 5500 leti so območje ob Bajkalskem jezeru v Sibiriji naseljevale skupine lovcev in nabiralcev, ki so živele od bogatih naravnih virov, med drugim jelenov, losov, rib, tjulnjev in svizcev. Prav ti ljudje, predvsem otroci in mladostniki, so bili žrtve doslej najstarejše znane epidemije kuge.
Analiza starodavne DNK iz posmrtnih ostankov na štirih pokopališčih je razkrila najstarejše doslej znane seve bakterije Yersinia pestis, povzročiteljice kuge.
Raziskovalci ugotavljajo, da je bila epidemija posebno smrtonosna za mlajše, kar sklepajo po starostni strukturi pokopanih. To pripisujejo genetskim značilnostim tedanjih sevov bakterije, ki jih današnje različice nimajo več. Odkritje hkrati podpira domnevo, da so bili prvotni gostitelji bakterije svizci in da je kuga nastala v osrednji ali severovzhodni Aziji, od koder se je pozneje razširila po Evraziji.
Odkritje, ki spreminja zgodovino bolezni
»Ta odkritja temeljito spreminjajo naše razumevanje izvora in zgodnjega vpliva enega najpomembnejših povzročiteljev bolezni v zgodovini človeštva,« je dejal evolucijski genetik Eske Willerslev z univerz v Koebenhavnu in Cambridgeu, glavni avtor raziskave, objavljene v reviji Nature.
Doslej najstarejši znani primer kuge je bil star med 5300 in 5000 let in izvira z območja današnje Latvije.
»Šele razvoj metod za preučevanje starodavne DNK nam je pokazal, da je kuga veliko starejša, kot kažejo zgodovinski zapisi. Gre za zoonozo – bolezen, ki se predvsem ohranja med glodavci, a se je večkrat prenesla na ljudi z uničujočimi posledicami,« je pojasnil evolucijski genetik Ruairidh Macleod z Univerze v Oxfordu.
Mit o kugi kot bolezni goste poselitve
Med najbolj znanimi poznejšimi izbruhi sta bila Justinijanova kuga v 6. stoletju in črna smrt v 14. stoletju, ko so bolezen na ljudi prenašale okužene bolhe s podgan.
Dolgo je veljalo prepričanje, da so večje epidemije kuge postale mogoče šele z razvojem kmetijstva in goste poselitve ter da so bili najzgodnejši sevi blažji. Nova odkritja to postavljajo pod vprašaj. Kuga je namreč povzročila smrtonosno epidemijo tudi med ožjimi skupinami nomadskih lovcev in nabiralcev.
Ob Bajkalskem jezeru so bakterijo odkrili pri 18 od 46 pregledanih okostij, kar je celo višji delež kot v nekaterih srednjeveških množičnih grobiščih žrtev kuge. Macleod priznava, da je bilo odkritje »popolno presenečenje«.
Prehodna stopnja v evoluciji bakterije
Raziskovalci so iz zob žrtev pridobili več genomov bakterije. Ti sevi so bili zelo blizu prvotnemu predniku bakterije, od katerega so se ločili morda le kakšni dve stoletji prej.
»Zdi se, da ta povzročitelj predstavlja prehodno stopnjo v razvoju kuge – že je bil sposoben povzročiti hudo bolezen, vendar še ni imel vseh prilagoditev, značilnih za poznejše pandemične seve,« pravi Willerslev.
Takratni sevi še niso imeli gena, ki omogoča učinkovito širjenje prek bolh, so pa vsebovali genetsko različico, povezano z močnimi vnetnimi zapleti, za katere so bili še posebej občutljivi otroci. Med pokopanimi je bilo veliko otrok, pogosto tudi sorojencev.
Usodni stik s sibirskimi svizci
»Največja občutljivost je bila pri otrocih med osmim in dvanajstim letom starosti. Gre za povsem drugačen vzorec smrtnosti, kot ga vidimo na drugih najdiščih ob Bajkalskem jezeru, kjer kuge niso odkrili,« je dejal Macleod.
Po njegovih besedah so bili prazgodovinski sevi »lahko prav tako smrtonosni, čeprav na drugačen način«.
Raziskovalci menijo, da so bili vir okužbe svizci, s katerimi so bili lovci pogosto v stiku – lovili so jih za prehrano, iz njihovih zob pa izdelovali tudi obeske. Okužba se je najverjetneje prenesla ob rokovanju z okuženo živaljo ali uživanju premalo pečenega mesa, nato pa se je širila tudi med ljudmi, denimo s kašljanjem.
»Okužbe so bile razširjene med posamezniki, številni tesno povezani ljudje pa so očitno umrli hkrati. Epidemija je takrat opustošila skupnosti lovcev in nabiralcev,« je sklenil Macleod.