Antično vino je bilo dolgo ujeto med pesniške metafore, skope zapise o kletarjenju in domišljijo sodobnega bralca. Homer, Horacij in drugi pesniki so mu pripisovali skoraj čudežne lastnosti, vendar iz njihovih zapisov ni mogoče natančno razbrati, kakšne arome je imelo.
Danes zgodovinarji niso več odvisni zgolj od pisne dediščine. Pomagajo jim nekatera presenetljiva arheološka odkritja, na pomoč pa jim priskočijo tudi plinska kromatografija, masna spektrometrija in analiza rastlinskih ostankov v amforah. Ker je keramika porozna, lahko njene mikroskopske pore zelo dolgo ohranijo kemične sledi nekdanje vsebine.
Raziskovalci tako iščejo značilne organske spojine, povezane z vinom, smolami in drugimi snovmi. Še posebej pomembno je, kadar se kemijske ugotovitve ujemajo z arheobotaničnimi dokazi.
Primer takšne analize prihaja iz San Felice Circea na italijanski obali. Leta 2018 so z morskega dna nekdanjega antičnega sidrišča dvignili tri rimske amfore. V njihovih smolnih prevlekah so našli kemične markerje katrana iz lesa iglavcev, hkrati pa tudi pelod vinske trte. Analiza je pokazala še prisotnost vinskih kislin, značilnih za grozdno fermentirano vsebino.
Našli ohranjeno antično vino
Dolgo je veljalo, da je najstarejše ohranjeno vino znamenita steklenica iz Speyerja v Nemčiji, izkopana leta 1867 v rimski grobnici in datirana v 4. stoletje. Približno 1,5-litrska dobro zatesnjena steklenica še danes velja za eno najbolj nenavadnih vinskih relikvij na svetu.
Ker je bila grobnica dobro zatesnjena in dolgo zaščitena pred zunanjimi vplivi, se je vsebina ohranila skoraj dve tisočletji. Raziskovalci so tekočino analizirali s kemijskimi metodami in v njej našli polifenole ter mineralni profil, značilen za vino.
Študija, objavljena leta 2024 v reviji Journal of Archaeological Science: Reports, je pokazala, da je bilo vino prvotno belo, rdečkastorjava barva pa je posledica dolgotrajnih kemičnih sprememb. Odkritje je zanimivo tudi zato, ker vino ni bilo shranjeno za poznejše pitje, temveč je bilo del pogrebnega obreda.
Avgusta letos pa so pri Mazara del Vallo odkrili rimsko ladjo, staro približno 2100 let, s približno 500 amforami, večinoma tipa dressel 1A, ki so bile namenjene predvsem prevozu vina. Nekatere so še dobro zatesnjene, zato morda še vedno vsebujejo ostanke antičnega vina, kar trenutno preučujejo znanstveniki.
Kakšnega okusa je bilo antično vino?
Enotnega »okusa antičnega vina« ni mogoče opisati. Paleta pijač je bila preveč pestra, postopki pridelave pa preveč različni. Nekatera vina so bila sladka, druga bolj suha, mnoga aromatizirana, nekatera pa so bila namenoma izpostavljena toploti in kisiku.
Iz znanih postopkov lahko sklepamo, da bi se številna antična vina sodobnemu človeku zdela nenavadna. Vino, ki je dolgo zorelo v posodi, prepustni za kisik, bi lahko razvilo izrazite oksidativne značilnosti z aromami suhega sadja in oreščkov. To je primerljivo z nekaterimi lastnostmi današnjih oksidativno zorjenih vin, kakršna najdemo med drugim pri šeriju ali madeiri, vendar to ne pomeni, da je imelo antično vino dejansko enak okus.
Smolni premazi so lahko prispevali smolnate oziroma iglaste note, med in zgoščeni mošt sta vplivala na sladkost, različne dodatne snovi pa na aromo in kislost. Toplota in kisik sta lahko aromatski profil še dodatno spremenila.
Če bi torej kozarec antičnega vina lahko prenesli v današnjo vinsko klet, nas verjetno ne bi presenetilo, da je bilo »slabo« ali »dobro«, temveč predvsem, kako zelo različno je lahko bilo od današnjih vin, a tudi od drugih vin iz istega obdobja.
Nekateri vinarji v Italiji, Gruziji in Grčiji sicer še danes za fermentacijo in zorenje vina uporabljajo velike glinene posode, kot so amfore in gruzijski kvevri. Pri tem pa ne gre za neposredno rekonstrukcijo pridelave antičnega vina. Uporabljajo nadzorovano fermentacijo, stroge higienske standarde in sodobno enološko znanje. Njihovo vino je zato bolj sodobna interpretacija starodavne tehnologije, ne pa časovni stroj v steklenici.
