Raziskovalci pod vodstvom Adama Brumma z avstralske Univerze Griffith so ostanke človeka odkrili leta 2017 v jami Leang Bulu Bettue v kraški pokrajini Maros-Pangkep na jugu Sulavezija. Odrasli nabiralec je živel pred približno 25.000 do 16.000 leti, njegov zgornji del čeljusti pa je ohranil tri zobe. Na dveh so bile globoke zaobljene sledi obrabe.
Podobne poškodbe so raziskovalci našli tudi na zobeh drugega odraslega človeka iz bližnje jame Leang Cappolombo. Ta je živel pred približno 7600 do 6300 leti. Oba posameznika sta bila ob smrti stara najmanj 35 let. Analiza obrabe zob in kemičnih ostankov je medtem pokazala, da sta oba redno sesala trda okrogla semena betlove palme. V zobnem tkivu so odkrili tudi arekolin, glavno protibolečinsko učinkovino betlovih oreščkov.
Lajšanje bolečin, ki je povzročalo nove težave
Raziskovalci domnevajo, da so ljudje semena uporabljali kot tradicionalno zdravilo proti zobobolu. Sesanje semen je namreč omrtvičilo ustno votlino in začasno ublažilo bolečino. So pa trda semena hkrati obrabljala zobe. Pri dolgotrajni uporabi je lahko obraba razkrila zobno pulpo, kar je povzročilo hude bolečine, otežilo prehranjevanje in povečalo tveganje okužbe.
Brumm meni, da so se nekateri uporabniki zaradi tega lahko znašli v začaranem krogu. Semena so uporabljali za lajšanje bolečine, ki jo je dejansko povzročala njihova dolgotrajna uporaba. Raziskovalci so z biokemijskimi poskusi ugotovili tudi, da lahko že sesanje celih semen sprosti dovolj arekolina, da vpliva na delovanje možganov, čeprav brez dodajanja gašenega apna ne povzroči tako izrazitega psihoaktivnega učinka kot tradicionalni pripravek iz betlovega oreščka.
Predhodnik današnje navade
Betlov orešček oziroma seme arekove palme je danes med najpogosteje uporabljenimi psihoaktivnimi snovmi na svetu. Po podatkih, ki jih navaja CNN, ga uživa približno desetina svetovnega prebivalstva, predvsem v Aziji in na območju Tihega oceana. Pri tradicionalnem žvečenju se seme zmeša z gašenim apnom, ki pospeši absorpcijo arekolina in okrepi njegove učinke.
Doslej so najstarejše znane sledi žvečenja betlovega oreščka segale približno 4000 let v preteklost. Nova raziskava, objavljena v reviji Science Advances, uporabo celih semen na Sulaveziju postavlja v precej starejši kontekst.
Od nabiralcev do kmetov
Brummova ekipa domneva, da se je praksa pozneje razvila v današnje žvečenje betla. Pred približno 4000 leti so na Sulavezi prišli avstronezijski kmetje, ki so se širili iz Tajvana, in bi lahko navado prevzeli od tamkajšnjih prebivalcev. Po tej razlagi so nato uvedli dodajanje gašenega apna, ki okrepi psihoaktivni učinek.
Raziskava kaže, da uživanje rastlin zaradi učinkov, ki niso povezani s prehrano, sega globoko v človeško preteklost. Ljudje so rastline in živalske proizvode uporabljali za lajšanje bolečin, večjo vzdržljivost, družabne namene in spreminjanje zavesti, Brumm pa meni, da bi lahko prihodnje raziskave pokazale še starejše primere uživanja fermentiranih pijač in drugih psihoaktivnih snovi.
