Nullarbor je ena največjih kraških ravnin na svetu. Razteza se ob južni obali Avstralije na več kot 200.000 kvadratnih kilometrih, kar ustreza približno desetim Slovenijam. Na severu prehaja v Veliko Viktorijino puščavo, na jugu pa se konča z več kot 100 metrov visokimi klifi, ki se prepadno spuščajo v Veliki avstralski zaliv.
Pokrajino sestavlja ravno apnenčasto površje s suhim podnebjem in redkim rastjem. Prav po tem je Nullarbor tudi dobil svoje ime. Izhaja namreč iz latinskih besed nullus arbor in pomeni "brez drevesa", so danes še sporočili iz ZRC SAZU. S sedimentom zapolnjene plitva podolja na omenjeni ravnini, ki spominjajo na široke rečne struge, so dolga tudi več kot 20 kilometrov. Podolja so široka od 100 do 500 metrov, vendar večinoma niso globlja od 10 metrov. Ker so glede na svojo dolžino in širino izjemno plitva, jih človek na tako prostrani pokrajini s tal skoraj ne opazi.
"S površja so te oblike videti podobne plitvim rečnim dolinam ali jarkom, vendar naši podatki kažejo, da je njihov izvor drugačen," je povedal vodja raziskave Matej Lipar z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Da bi pojasnili skrivnost teh oblik, so morali znanstveniki združiti več različnih metod. Lotili so se satelitskih posnetkov površja in digitalnih modelov reliefa, opravili geofizikalne meritve, pregledali celoten avstralski kataster jamskih sistemov ter območje posneli z brezpilotnimi letalniki. Proučili so idealno razgaljene profile v obalnih klifih in analizirali sedimente v podoljih ter določili njihovo starost.
Najprej so raziskovalci v digitalnih modelih reliefa namenoma poudarili že najmanjše višinske razlike, podobno kot se poveča kontrast na fotografiji, da postanejo podrobnosti bolj vidne. Tako so prepoznali in kartirali vsa podolja. Nato so s pomočjo električnega toka in seizmičnih meritev raziskali, kaj se skriva pod njimi. Električni tok in potresni tresljaji namreč drugače potujejo skozi trden apnenec kakor skozi razpokano kamnino in drobne sedimente. Tako so znanstveniki dobili zelo natančen posnetek skritega podzemlja.
Meritve so pokazale, da se pod podolji skrivajo globoke cone razpokane kamnine in sedimentov. Te segajo celo globlje, kot so jih lahko zaznale njihove naprave. Še več, kar nekaj podolij je bilo neposredno povezanih z že znanimi jamami in udornicami.
"Posamezna raziskovalna metoda ne bi zadoščala. Toda s povezovanjem kartiranja, geofizikalnih meritev, podatkov o jamah in analiz sedimentov smo ugotovili, da so ta podolja povezana z globokimi jamskimi sistemi pod Nullarborjem. Jamski stropi so se postopno udirali, nad njimi se je ugrezala tudi kamnina. Tako so na površju nastale dolge in plitve kotanje," pojasnjuje Lipar.
Sedimente v podoljih je s svojo ekipo preučeval soavtor raziskave Andrej Šmuc z Oddelka za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
"Če bi podolja izoblikovale reke, bi v sedimentih pričakovali sledi enosmernega toka vode ter dokaze o prenosu sedimenta v rečni strugi. Takšnih dokazov nismo našli. Večji del sedimenta jasno izvira iz preperevanja okoliškega apnenca in je bil v podolja spran z njihovih pobočij," je pojasnil Šmuc.
Po pojasnilih Uroša Stepišnika z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani odkritje spreminja naše razumevanje razvoja kraškega podzemlja.
"Na krasu že dolgo poznamo brezstrope jame. To so nekdanji jamski rovi, ki jih je dolgotrajno zniževanje površja postopoma razgalilo. Takšne oblike znamo prepoznati in opisati, vendar se njihova sled pri nas na površju nanaša zgolj na en sam rov. Podolja na Nullarborju so drugačna, saj gre za obsežne udorne oblike, nekakšne udorne jame, ki ne kažejo poteka posameznega rova, temveč potek pretočnih koridorjev, torej celih svežnjev jam iz več generacij. Takšnih oblik doslej nismo prepoznali, ker jih drugod običajno zakrivata rastje in razgibano površje. Nullarbor pa je uravnan in redko poraščen, zato je primerno okolje za proučevanje tovrstnih oblik," pravi Stepišnik.
V mednarodni raziskavi so sodelovali raziskovalci Geografskega inštituta Antona Melika ter Inštituta za raziskovanje krasa Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), Oddelka za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete in Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ter avstralske univerze The University of Western Australia, Curtin University, La Trobe University in The University of Queensland.
Raziskava je bila objavljena v reviji Communications Earth & Environment iz skupine Nature Portfolio in jo je financirala Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. Raziskava je potekala na ozemlju aboriginskega ljudstva Mirning, katerega predstavniki so raziskovalce spremljali tudi pri terenskem delu.
