Če bi se lahko za nekaj minut prestavili 66,5 milijona let v preteklost, pokrajine ameriške Severne Dakote skoraj zagotovo ne bi prepoznali. Tam, kjer so danes prostrane prerije in razgaljene skale, je bila ob koncu krede topla, vlažna pokrajina rek, močvirij in gozdov.
Nekega dne je na mehka tla stopila velika žival. Najprej ena noga. Nato druga. Pa tretji in četrti korak. Tla so se pozneje spremenila v kamen, dinozavri so izginili, celine so se spreminjale, minilo je več kot 66 milijonov let. Štirje odtisi pa so ostali. Dokler jih leta 2025 ni opazil srednješolski učitelj.
Nenavadna oblika v kamnini
Kent Hups poučuje na srednji šoli Northglenn v ameriški zvezni državi Kolorado. Paleontologija je njegova strast in kot prostovoljec se je pridružil izkopavanjem ekipe paleontologa Tylerja Lysona iz Denverskega muzeja narave in znanosti. Na območju znamenite geološke formacije Hell Creek blizu mesteca Marmarth v Severni Dakoti je Hups zagledal nenavadno obliko v kamnini.
Izkazalo se je, da gleda v velikansko dinozavrovo stopinjo. Toda pravo presenečenje je prišlo nekoliko pozneje: ni bila edina. Raziskovalci so odkrili še tri in ugotovili, da tvorijo zaporedje: dve levi in dve desni stopinji, razporejene na približno sedmih metrih. Posamezen odtis je dolg okoli enega metra in širok približno 80 centimetrov, korak oziroma razdalja med zaporednima odtisoma iste noge pa meri okoli štiri metre.
Znanstveniki menijo, da so našli prvo doslej znano sled zaporednih korakov odraslega tiranozavra reksa. »Svojim učencem vedno govorim, da se znanost začne z radovednostjo in pozornim opazovanjem,« je Kent Hups povedal po objavi odkritja. Da bo prav takšno opazovanje njega pripeljalo do tega odkritja, si ni predstavljal.
Kako vedo, da je bil T. Rex?
Tukaj je potrebnega nekaj paleontološkega detektivskega dela. Ob stopinjah namreč niso našli tablice z napisom Tyrannosaurus rex je bil tukaj. Odtisi so trikraki, kar je značilno za več skupin dinozavrov. Poleg tega niso popolnoma ohranjeni. Površina kamnine je močno razpokana, zato na njih ni toliko anatomskih podrobnosti, kot bi si raziskovalci želeli. Toda velikost precej zoži seznam osumljencev.
Stopinje so med največjimi znanimi tridigitalnimi dinozavrovimi odtisi. Hadrozavri, ki so prav tako živeli na tem območju, so puščali širše odtise z bolj topimi prsti. Ti so dolgi približno meter, imajo razmeroma ozke odtise prstov in ustrezajo velikemu mesojedemu dinozavru. Najpomembnejši namig pa je kraj najdbe. Na istem območju formacije Hell Creek so našli številne posamezne kosti in celo delna okostja T. rexa.
Glede na starost, velikost, obliko stopinj in fosile iz neposredne okolice je zato odrasli Tyrannosaurus rex daleč najverjetnejši sprehajalec, ugotavljajo avtorji raziskave. Previdnost vendarle ostaja: tudi naslov znanstvenega članka govori o sledovih, ki jih je »verjetno« pustil odrasli T. rex.
Ni tekel za kosilom
Štiri stopinje so raziskovalcem povedale še nekaj, česar iz okostja ni mogoče neposredno prebrati: kako hitro je hodil. Iz dolžine stopinj in razdalje med njimi so izračunali hitrost približno 1,5 do 2 metra na sekundo oziroma od 5,4 do 7,2 kilometra na uro. To je približno hitrost človeka pri nekoliko živahnejši hoji.
Torej nobenega filmskega divjanja za džipom kot v Jurskem parku, nobenega napada na triceratopsa in nobene dramatične zasledovalne scene. Tistega dne se je T. rex očitno samo sprehajal.
»Kosti nam o teh živalih povedo ogromno, toda stopinje ujamejo trenutek vedenja,« je pomen odkritja opisal Tyler Lyson, kustos za paleontologijo vretenčarjev v denverskem muzeju. Pri zaporedju stopinj lahko raziskovalci živali dejansko sledijo, ko se premika po pokrajini. Pri T. rexu je to izjemno redko.
Paleontolog, ki stopinj sploh ni videl
Glavni avtor raziskave Peter Falkingham, profesor paleobiologije na britanski univerzi Liverpool John Moores in strokovnjak za dinozavrove sledi, originalnih stopinj ni nikoli videl v živo. Ni mu bilo treba. Ekipa je na terenu uporabila visokoločljivo tridimenzionalno skeniranje in ustvarila natančne digitalne modele vsake stopinje ter celotne poti. Podatke so nato poslali Falkinghamu v Veliko Britanijo, kjer jih je lahko pregledoval na računalniku in celo v navidezni resničnosti skoraj tako, kot bi stal ob njih v Severni Dakoti. Iz digitalnih modelov je mogoče izdelati tudi fizične tridimenzionalne kopije.
Tako se je žival izpred 66,5 milijona let sprehodila še skozi 21. stoletje: od blatnih tal krede do računalnika in očal za navidezno resničnost.
Stopinje, trše od skale okoli njih
Da so se sploh ohranile, je bilo potrebne precej geološke sreče. Ko je žival stopila na mehko podlago, so vdolbine pozneje zapolnili sedimenti. Okoli odtisov so se sčasoma oblikovale s kalcijevim karbonatom cementirane peščenjakove konkrecije. Material, ki je zapolnil stopinje, je postal trši od okoliške kamnine. Milijoni let erozije so nato počasi odstranjevali mehkejšo okolico, nekdanji odtisi pa so ostali kot kamniti odlitki.
Pravzaprav je neverjetno, koliko naključij je bilo potrebnih: T. rex je moral stopiti na prava tla, odtis je moral biti hitro zapolnjen, geološki procesi so ga morali utrditi in nato ohraniti več deset milijonov let – nazadnje pa je moral mimo priti še človek, ki je vedel, da gleda nekaj nenavadnega.
S helikopterjem v muzej
Zgodba stopinj se tu še ne konča. Tri naj bi raziskovalci še to jesen s helikopterjem dvignili z odročnega najdišča in jih prepeljali v Denverski muzej narave in znanosti, kjer jih bodo pripravili za nadaljnje raziskovanje in predstavitev javnosti. Morda bodo prihodnje analize razkrile še kaj o živali, ki jih je pustila.
Za zdaj pa štirje odtisi pripovedujejo nenavadno preprosto zgodbo. Pred 66,5 milijona let je po današnji Severni Dakoti hodil odrasel tiranozaver. Ni lovil. Ni se bojeval. Vsaj iz teh štirih korakov ni videti, da bi se mu kam posebej mudilo. Samo šel je mimo. In štiri njegove stopinje so čakale 66 milijonov let, da jim je nekdo začel slediti.
