Pot iz Ljubljane proti Šentjanžu ni dolga, je pa ovinkasta, pripravna za poslušanje kakega lokalnega radia. Recimo radia Krka, ki je napovedoval veliko gasilsko veselico v Šentjanžu. Dva velika dogodka v enem obisku, smo se razveselili, vedoč, da naša ekipa še ni izpustila srečelova, če se je zgodil kje blizu. Jasno, pri Repovževih smo rezervirali tudi nočitev in se podali najprej na izredno bogato in pisano večerjo, pri kateri niso prav ničesar izpustili in pri kateri je vse od pozdravov do zaključkov teklo brez zapletov.
Preden smo se ustalili v jedilnici, smo si oddahnili na slikovitem vrtu, kjer so nam postregli aperitiv, kot to počnejo veliki. Slapšakovo zelo suho penino iz žametne črnine ter spritz s hišnim ciderjem po imenu Bunka je pospremila hišna verzija italijanskih krekerjev z zmerno pikantno pomako, nato pa še osvežilen ribji tatarski na slanem piškotu. Aperitiv na vrtu je v toplih dneh nedvomno eden od vrhuncev obeda pri Repovževih, z mislijo na to imajo celo karto aperitivov: ob Slapšakovi še Kozinčevo penino, šampanjec Alexandre Penet, pa hišno kombučo in že omenjeni cider, namešajo tudi hišni negroni z lastnim vermutom.
Ob srkanju in grizljanju smo se prebijali skozi orjaško vinsko karto, kar je seveda misija nemogoče, že kazalo je obsežnejše, kot so vinske karte po Ljubljani, ob dolenjskih in obče slovenskih vinih je veliko renskih rizlingov, množica šampanjcev, manj je francozov, nekaj več italijanov, vsaj tako se zdi na prvi pogled.
Na mizi je bil kozarec Frešerjevega laškega rizlinga, v zvočnikih balada Iztoka Mlakarja, že dolgo ga nismo poslušali, pred nas pa so znosili še več pozdravov iz kuhinje. Takoj je bilo treba pojesti sveže ocvrte slane miške, polnjene z esihflajšem, maslu s kimčijem se je pridružil hlebec sveže pečenega kruha, albuminski skuti in nastrganemu zrelemu siru se je pridružil domač domači prijatelj v slani različici, hrustljava »cigara« je bila polnjena z ovčjo albuminsko skuto s prahom iz črne trobente.
Nedvomno ena najbolj pestrih in okusnih serij pozdravov iz kuhinje pri nas, a je sledil še bolj osupljiv niz predjedi, ki jih vse naenkrat zložijo na mizo. Gotovo smo kaj pozabili, krožnikov se je zdelo nešteto in so jih še nosili, ko smo mi že zobali makrone z zajčjo pašteto. Ocvrto cvetačo spremljata humus in ocvrta čičerka, poletni »spomladanski« zvitki so z vsem, kar trenutno raste na vrtu, mojstrski je bil mozaik rožnate svinjine v smetanovi omaki s peteršiljevim oljem.
Pečeni ostrigar nas je razveselil v družbi drobnjaka in kruhovih drobtin, tatarski biftek s čemaževimi popki se je srečal s pistacijo na grški omaki tzatziki, rezine svinjine s postrvjo omako, medtem ko opečene rezine divjega prašiča niso potrebovale ničesar drugega kot nekaj listov solatke. V tem času je v hišo ravno prišla sveža jagnjetina s Planine pri Sevnici in na mizi se je znašel še popečen priželjc, medtem ko so Doorsi igrali Light My Fire, mi pa smo pili Colnarjev laški rizling in neprecenljivi renski rizling Roberta Weila.
Alan Sorrenti je v ozadju paral srce s Tu Sei L'Unica Donna Per Me, ko je na mizi zadišala ena najbolj tradicionalnih in obenem dodelanih jedi večera: stročji fižol z ocvirki in kislo smetano. Recept, ki v naših krajih ni nič posebnega, pri Repovževih pa se je kuhinja odločila poletno dobroto obogatiti z navadnim in vijoličnim krompirjem ter naribanim črnim poletnim tartufom.
Malce smo se navadili, da v slovensko kuhinjo mešajo tudi orientalske vplive. V Šentjanžu gjozo napolnijo z domačim žrebičkom in čez nalijejo enostavno juho iz stebelne zelene in sezama. Nadgradnja, ki ji ni kaj očitati. Zadaj so vrteli Erica Claptona in njegovo, predvsem v Ljubljani ponarodelo Cocaine, na mizo pa je po skoraj eksotični gjozi namesto sorbeta prihitel hišni koktajl z domačim vermutom in verjusom iz domačih vinogradov. Za okus poskrbi še Frelihova rožnata penina in, to je presenečenje, nekaj kapljic olivnega olja.
Sta pa bogat beli bordojec L'Esprit de Chevalier 2013 in Barry White napovedala mesni finale. Ražnjiči iz govejega hrbta in špeha so bili osveženi z omako mete, bazilike in ščepca čilija. Vrhunsko, smo si rekli, nato pa osupnili nad glavno jedjo, kvartetom jagnjetine. Dušeno pleče spremlja zloženka iz krompirja, bučk in korenja, na drugem krožniku je rožnato pečen file, na tretjem ocvrt zrezek iz stegna, na zadnjem pa kroglice iz mlete jagnjetine s sumakom, podložene z jogurtom, ki ga zašpičijo z zelišči in česnom. Solata je minimalistično učinkovita, le rezine kumar in drobni češnjevi paradižniki, podlaga v kozarcih pa je bil enostaven, a dišeč chianti Isole e Olena.
Po tako bogati pojedini, ki ima korenine v domačih receptih in predvsem v lokalnih sestavinah, ni lahko nadaljevati. Pri Repovžu se odločijo za sorbet iz zgoščenega verjusa z limonino peno in meringo, sledi pavlova z vaniljevo kremo in malinovo omako, nato pa še sladki grižljaji za slovo: krhki rogljički, rulada z gozdnimi borovnicami, poljubčki s čokolado in kavo, kroglice s slano karamelo in volčje jagode. Pa zraven? Domač pelinkovec in eleganten sosedov vinjak, seveda.
Večer smo končali na gasilski veselici, kjer smo imeli pri srečelovu mešane uspehe, smo pa preveč spili in nam ni uspelo dostojno uživati pri zajtrku. Pri Repovžu je pri takšnem obroku v igri okoli 30 jedi in pijač. Tudi domača nutela, močnik, kompot, da o salamah, pršutu, pohanih šnitah in turški kavi sploh ne govorimo. Penino pa smo mirno izpustili.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
