Najbolj razširjen in hkrati najbolj napačen mit o nezvestobi je, da ljudje varajo zato, ker so v partnerskem oziroma zakonskem odnosu nesrečni. Ta predpostavka je po svoje lažen občutek varnosti. Prepričuje nas, da smo, če negujemo svoj zakon, komuniciramo s partnerjem in vzdržujemo aktivno spolno življenje, imuni za prevaro. Dobri zakoni naj bi bili nedotakljivi.
Vendar pa se psihologi srečujejo s primeri, ki to teorijo postavijo na glavo. Znova in znova poslušajo priznanja o tem, kako mož ljubi svojo ženo, imata odličen zakon, žena je njegova najboljša prijateljica in obožuje otroke. Potem pa doda: »Sploh ne vem, kako se je to lahko zgodilo.«
Ko afera doleti navidezno srečen par, je travma za prevaranega partnerja pogosto večja, saj podre logiko, na kateri je gradil svoj svet. Če ni bila kriva pomanjkljiva komunikacija in če ni šlo za pomanjkanje ljubezni, kaj za vraga se je zgodilo.
Za razumevanje tega pojava moramo opustiti idejo, da je afera vedno simptom razmer v odnosu. Včasih je simptom posameznika, ki prestaja globoko eksistencialno krizo.
Napačno prepričanje
Zgodovinsko gledano je psihoterapija skok čez plot vedno obravnavala kot disfunkcijo para. Če je nekdo varal, je terapevt vprašal, kaj manjka v njunem odnosu. Esther Perel, avtorica prelomne knjige The State of Affairs: Rethinking Infidelity, ki smo jo v preteklih delih že omenjali, pa je ta klasični model postavila pod vprašaj. »Prepričanje, da afero vedno povzroči pomanjkljiv odnos, je napačno,« poudarja Perelova. »Ljudje, ki varajo, pogosto ne želijo zapustiti svojega partnerja. Ne iščejo druge osebe. Iščejo pa drugo različico samih sebe.«
Pojasnjuje, da dolgotrajni, srečni zakoni neizogibno prinašajo stabilnost, predvidljivost in varnost. Čeprav so to temelji zdrave družine, hkrati zadušijo občutek novosti in spontanosti. Ko srečen partner prestopi mejo, pogosto ne beži pred svojim zakoncem, temveč pred tistim, kar je sam postal.
Afera ponuja iluzijo vrnitve v mladost, v čas pred obveznostmi in hipotekami. Ponuja možnost, da smo v očeh neznanca znova skrivnostni, poželjivi. Kot ugotavlja Perelova: »Afera je pogosto oblika upora proti ujetosti v lastno življenje, četudi je to življenje objektivno zelo dobro. Je poskus ponovne oživitve mrtvih delov samega sebe.«
Da bi razumeli, kako lahko srečna oseba tvega vse, kar je gradila desetletja, za minljivo romanco, moramo razumeti nevrobiologijo zaljubljenosti. Takrat človek čuti srečo. Še en pogosto spregledan razlog, zakaj varajo posamezniki v dobrih odnosih, pa izhaja iz teorije navezanosti, še posebej pri tistih z izogibajočim stilom navezanosti.
V ljubečem zakonu raven intimnosti z leti raste. Za osebo z varno navezanostjo je to čudovito. Za osebo z izogibajočo ali dezorganizirano navezanostjo pa lahko sproži občutek klavstrofobije. Čutijo, da v popolnem zlitju s partnerjem izgubljajo svojo individualnost in avtonomijo.
Iskanje distance
Za takšne posameznike afera ni iskanje intime, pač pa je iskanje distance. Prevara ustvari skrivnost, ki posamezniku omogoči, da si znova ustvari zaseben prostor, v katerega primarni partner nima vstopa. Psiholog dr. Kenneth Rosenberg v svoji knjigi Infidelity: Why Men and Women Cheat opozarja na ta paradoks. Takole je zapisal: »Za nekatere ljudi je resnična, globoka ljubezen tako zastrašujoča, da nezavedno sabotirajo odnos, da bi zmanjšali pritisk te ranljivosti. Afera je njihov zasilni izhod, ko se počutijo preveč ljubljene in preveč vpete.«
Omeniti moramo še psihološki pojav, ki ga pogosto vidimo pri izjemno moralnih in skrbnih ljudeh. Takšni, ki so vse življenje igrali po pravilih, ki vedno poskrbijo za potrebe družine in partnerja, lahko sčasoma razvijejo sindrom moralne kompenzacije. Ker so na vseh drugih področjih življenja tako zelo dobri, si v sebi podzavestno dovolijo sebično transgresijo.
Afera zanje postane edina oaza, kjer niso odgovorni nikomur, kjer ni nobenih zahtev ali dolžnosti, razen čistega užitka. V tem primeru ne gre za to, da je zakon slab, ampak za to, da posameznik ne zna uveljavljati zdravih meja in si vzeti prostora zase znotraj samega zakona, zato ta prostor ukrade zunaj njega.
Dejstvo, da lahko varajo tudi srečni ljudje, je na prvi pogled zastrašujoče. Toda hkrati nosi zrno upanja za pare, ki se soočajo s to travmo. Če afero povzroči osebnostna kriza enega partnerja ali strah pred preveliko bližino, to pomeni, da temelj zakona morda sploh ni bil podrt že pred samo prevaro. Slaba tolažba za partnerja, vendar bolj jasno razgalja vprašanje odgovornosti.
