Satelit Yaogan 50-02 je pred razpadom krožil približno 950 kilometrov nad Zemljo po nenavadni retrogradni orbiti, navaja ameriški portal Futurism. Za zdaj ni jasno, kaj je dejansko povzročilo razpad satelita. Astronom in strokovnjak za spremljanje vesoljskih objektov Jonathan McDowell je na omrežju X kot možna vzroka razpada omenil eksplozijo baterije ali trk z drugim kosom vesoljskih odpadkov. Ameriške vesoljske sile zdaj spremljajo 43 novih fragmentov, ki so trenutno na višinah med približno 600 in 1100 kilometri.
Prav višina je pomemben vidik zgodbe. Višje ko je objekt v orbiti, počasneje ga zavira zelo redka zgornja atmosfera, zato lahko ostanki tam ostanejo izredno dolgo. Po podatkih Nase je pri višinah okoli 800 kilometrov čas naravnega spuščanja po orbiti proti Zemlji pogosto merjen v stoletjih, nad približno 1000 kilometri pa lahko vesoljski odpadki okoli Zemlje ostanejo tisoč let ali več.
Vse večja gneča okoli Zemlje
Problem ni omejen na en kitajski satelit. Evropska vesoljska agencija (ESA) navaja, da je več kot šest desetletij vesoljskih dejavnosti ustvarilo več kot 56.000 sledljivih objektov v orbiti. Del teh predstavljajo delujoči sateliti, številni drugi pa so neuporabni sateliti, izrabljene raketne stopnje in različni fragmenti, nastali pri prejšnjih razpadih in trkih. Približno polovica objektov v katalogu ameriške mreže za vesoljski nadzor naj bi ostala v orbiti praktično za nedoločen čas.
Vesoljski odpadki predstavljajo tveganje predvsem zaradi hitrosti, s katero se objekti gibljejo. Tudi razmeroma majhen fragment lahko ob trku s satelitom povzroči veliko škodo. Posledice bi lahko občutili tudi na Zemlji, saj so sateliti pomembni za navigacijo GPS, internetne povezave, spremljanje podnebja, promet in delovanje sistemov za odzivanje ob izrednih dogodkih.
Nevarnost verižnih trkov
Dolgotrajna nevarnost je tudi tako imenovani Kesslerjev sindrom. Gre za scenarij, pri katerem trk dveh objektov ustvari množico novih fragmentov, ti pa nato povzročijo dodatne trke in s tem sprožijo verižno reakcijo. Posamezna orbitalna območja bi lahko zaradi tega postala bistveno nevarnejša za satelite in druga vesoljska plovila.
Raziskovalci so leta 2025 predstavili tudi model Collision Realization and Significant Harm (CRASH), s katerim so poskušali oceniti razvoj takšnih scenarijev po obsežnem uničujočem dogodku. Kot poroča Futurism, model opozarja, da bi se lahko v skrajnem primeru kaskadni procesi razvili zelo hitro.
Večji poudarek na preprečevanju
Ameriške vesoljske sile nove fragmente spremljajo, da bi lahko upravljalci satelitov pravočasno prilagodili njihove orbite in zmanjšali nevarnost trkov. Dolgoročno pa bo po ocenah strokovnjakov treba izboljšati načrtovanje satelitov, zlasti varnost baterij in pogonskih sistemov, ter poskrbeti za njihovo nadzorovano odstranitev iz orbite ob koncu življenjske dobe.
Ker se število satelitov v nizki Zemljini orbiti hitro povečuje, bo pomembnejše tudi mednarodno usklajevanje pravil za njihovo izstrelitev in umik.
