Letos se bo zgodilo prvič, da bomo 13. septembra praznovali Unescov mednarodni dan jam in krasa. To je dan, ki je bil razglašen prav na pobudo Mednarodne speleološke zveze (UIS) in na podlagi predloga Republike Slovenije. V prvi vrsti je bila zato zaslužna ena vodilnih krasoslovk in geologinj na svetu, Nadja Zupan Hajna, ki že 38 let deluje na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU. To je bil daleč najbolj zahteven projekt v njenem življenju, priznava, zaradi vseh birokratskih in diplomatskih poti, ki jih kot raziskovalka ni bila vajena, čeprav že skoraj dvajset let deluje v predsedstvu Mednarodne speleološke zveze, katere predsednica je postala leta 2022, in to šele kot druga ženska. Že vso poklicno pot raziskuje jamske sedimente in se po skoraj štirih desetletjih enako navdušuje nad kamninami kot takrat, ko je bila še otrok. Videla je kras in jame na vseh celinah, ki niso pokrite z ledom, čeprav še vedno ne vsega, ugotovila, da je kras mnogo starejši, kot so mislili pred tem. Zaradi vsega znanja se bolj kot kdorkoli drug zaveda, kako pomemben je in njegovi vodonosniki kot vir pitne vode za ves svet. Zato ji je bilo verjetno namenjeno, da je bila ona tista, ki je močno potisnila voz naprej, da smo dobili Unescov mednarodni dan jam in krasa ter da je unescov odbor spoznal, da so kras in jame veliko več kot le turistična atrakcija.
Mistika jam
Pretekle tedne se je raziskovalka mudila v Britanski Kolumbiji v Kanadi, na otočju Haida Gwaii, kjer je bila leta 2024 formalno priznana pravica ljudstva Haida do njihovega tradicionalnega ozemlja. Z njimi sodeluje že deset let, tudi oni so poslali podporno pismo za mednarodni dan jam in krasa, saj gojijo poseben odnos do njih. »Zgodba o njihovem nastanku govori, da so prišli iz školjke, ki jo je na silo odprl krokar, ena od interpretacij pa je tudi, da so prišli iz jame, zato so zanje v duhovnem smislu zelo pomembne,« je povedala.
Slovenci sicer ne poznamo takih, tesno z naravo povezanih zgodb o lastnem izvoru, imamo pa veliko arheoloških ostankov v jamah, od Potočke zijalke pod Olševo, Betalovega spodmola pri Postojni do Divjih bab na Cerkljanskem. Povsod po svetu so jame povezane z nekdanjimi bivališči človeka in ves njegov razvoj lahko razberemo iz njih, razlaga Nadja Zupan Hajna. Nekateri ostanki segajo celo tri milijone let nazaj, stare poslikave iz španskih in francoskih jam pa kažejo, da so imeli ljudje od nekdaj tudi mističen odnos do jam.
»Še Valvazor se je v 17. stoletju malo bal jam, videl je tam zmajeve mladičke in različne pošasti. Toda danes najdemo po svetu veliko svetišč v jamah, uporabljajo jih za bolnišnice za zdravljenje astme, vojska jih uporablja za skladišča, v Braziliji igrajo otroci v jamah nogomet, v Kolumbiji pa imajo kokainski karteli v njih skrite svoje zaloge. Jame so od nekdaj uporabne,« odvrne.
Toda Nadja vse do študija geologije kaj več od Postojnske jame in Rakovega Škocjana ni poznala, iskreno pove. »Po koncu študija sem dobila vabilo za delo na Inštitutu za raziskovanje krasa v Postojni in tam sem se prvič srečala z neturističnimi jamami. Ko sem bila prvič v Predjami, sem bila v trenutku navdušena, prevzeli so me predvsem jamski sedimenti in vse, povezano z njimi.«
Jamske naplavine razkrivajo marsikatero informacijo. Kako so se odlagale, koliko so stare, katere vrste so nekoč živele in se razvijale, kako se je spreminjalo naše podnebje. Ko je prišla na inštitut leta 1987, je še veljalo prepričanje, da so jamski sedimenti iz časa zadnje ledene dobe, kras in jame pa stari okoli milijona let. Toda Nadja Zupan Hajna je s pomočjo paleomagnetne metode, ki so jo že uporabljali na Češkem, ugotovila, da so nekateri sedimenti stari več kot milijon let, jame pa zato gotovo še več.
Slovenski inštitut za raziskovanje krasa je eden vodilnih na svetu, ekipa krasoslovcev pa je ugotovila tudi, da dokazi o obstoju kraške pokrajine segajo več kot 20 milijonov let v preteklost. »S sodelavci smo v Grofovi jami nad Brestovico pri Komnu našli glino, nastalo s preperevanjem vulkanskega pepela Smrekovca. Datacije kažejo starost okoli 23 milijonov let in dokazujejo, da je kraška pokrajina v severozahodnih Dinaridih obstajala že v poznem oligocenu,« pojasni.
Veliko je sodelovala s krasoslovcem Andrejem Mihevcem, naredila sta profil sedimentov v Račiški pečini, jami, ki jo je vojska dolgo uporabljala za skladišče, in iz njega razbrala 3,4 milijona let zgodovine. Sedimenti so med drugim razkrili jamske polžke, stare dva milijona let, razvoj voluharice in kosti jamskih medvedov. »Tudi zato je Mednarodna zveza geoloških znanosti (IUGS) profil v Račiški pečini uvrstila med 200 svetovnih geoloških dediščinskih lokalitet IUGS. Na jamo in vse, kar smo odkrili tam, pa je ponosno tudi lokalno prebivalstvo,« razloži.
Svetovna pomembnost krasa
Račiška pečina je njen največji raziskovalni dosežek, ta trenutek pa je najbolj ponosna na uspešno pot do Unescove razglasitve mednarodnega dneva jam in krasa. Za mednarodno priznanje jam in krasa si je prizadevala že v okviru Mednarodnega leta jam in krasa 2021–2022, ko pa je leta 2022 prevzela predsedovanje Mednarodni speleološki zvezi, si je kot enega glavnih ciljev mandata zadala uresničitev ideje o Unescovem mednarodnem dnevu jam in krasa. »V diplomaciji in birokraciji nisem tako dobra kot v raziskovanju in sem se morala bolj potruditi za uspeh,« danes zadovoljno pove.
Gotovo je pomagalo, da je bila predsednica UIS-a, ki ima sedež v Postojni. »Jamark je veliko žensk po vsem svetu, toda vodij je več moških. Če pa si vztrajen in se trudiš, potem spoznajo tvoje delo in lahko ne glede na spol postaneš predsednica take organizacije. Ko sem prevzela predsedništvo, sem si zadala za nalogo, da v svojem mandatu izpeljem idejo za mednarodni dan jam in krasa. In sem jo. Čeprav so me prepričevali še v drugi mandat, se mi zdi, da sem naredila dovolj.«
Pobudo je podprlo več kot 150 organizacij in institucij z vsega sveta, nato pa jo je podprla tudi slovenska vlada. Republika Slovenija je predlog septembra 2025 formalno predložila UNESCO. Slovenska veleposlanica v Parizu in Stalna delegacija Republike Slovenije pri UNESCO sta opravili veliko diplomatskega dela za pridobivanje podpore. Ob predložitvi izvršnemu odboru je bilo 15 držav predlagateljic, do Generalne konference UNESCO pa je pobudo sopodprlo 67 držav članic. Novembra 2025 je bila soglasno sprejeta in 13. september je bil razglašen za Unescov mednarodni dan jam in krasa, je strnila Zupan Hajna.
To je pomembno tudi zato, ker kras pokriva več kot 20 odstotkov nepoledenelega zemeljskega površja, Slovenije pa skoraj polovico. »Jamarstvo ne pomeni le športno udejstvovanje, ampak stoji za tem veliko raziskav in vedenja. Z mednarodnim dnem bomo lahko obenem ozaveščali ljudi, ki živijo na krasu, kaj kras je kako deluje in zakaj so jame in kras pomembni.«
To, da je kras velik zbiralnik podzemnih voda za svetovno prebivalstvo, je bilo odločujoče tudi pri Unescovem odboru. »Voda v krasu je pomembna za cel svet, že sedaj je več kot milijarda ljudi odvisna od kraške podzemne vode. Podzemne kraške vode so skrite in ljudje ne vedo, kakšne zaloge pitne vode sploh imajo pod sabo. Kraški vodonosniki imajo zaradi hitrega pretakanja skozi razpoke in kanale omejeno sposobnost naravne filtracije, zato se onesnaženje lahko zelo hitro razširi do izvirov, posledice pa je pogosto težko in dolgotrajno odpraviti,« je jasna raziskovalka.
Kraški svet zaradi kamnitega površja ni bil nikoli močno poseljen, z naraščajočim prebivalstvom pa postajajo tudi ti kraji vedno bolj poseljeni, pritisk na kras pa večji. »Na krasu voda skozi razpoke in kanale potuje hitro, zato se lahko tudi onesnaženje hitro prenese do izvirov. Kar v kras spuščamo, pride na površje pri izviru. Abu Dhabi na primer stoji na sadri, ki se ob stiku z odpadno vodo raztaplja, kar predstavlja pomembno geotehnično tveganje za infrastrukturo. Na Floridi zaradi prekomernega črpanja podzemne vode prihaja do udorov, ko cele hiše izginjajo pod zemljo. Velik problem je v Mehiki, na Jukatanu, kjer so pri gradnji železnice Tren Maya skozi jamske strope in kraški vodonosnik vgradili na tisoče jeklenih in betonskih pilotov. Na nekaterih so že dokumentirani korozija, izločanje železovih oksidov in onesnaženje vode, kar vzbuja resne pomisleke glede dolgoročnega vpliva na kraški vodonosnik. Dostikrat se vlade in lokalno prebivalstvo tega ne zavedajo. Zato upamo, da bo več ljudi po svetu doseglo to vedenje o krasu in kako je treba z njim upravljati, da bomo ohranili pitno vodo tudi za prihodnje rodove.«
Z Marsa na Zemljo
V naši državi imamo to dobro urejeno, saj imamo Zakon o varstvu podzemnih jam, po katerem so vse jame naravne vrednote državnega pomena in naravno javno dobro v lasti države. Zupan Hajna ponudi zadnji podatek, koliko jam imamo v Sloveniji, 16220. Vsako leto jih odkrijejo nekaj sto, lani je bilo novih 381 jam.
Ko je bila Nadja še mlajša, se je spustila tudi v brezna, sedaj pravi, da če bi bilo res nekaj zanimivega, bi se spustila 30 metrov globoko, več pa ne. »V jame nisem nikoli šla zaradi rekreacije, ampak vedno, ker je bilo tam nekaj tako zanimivega,« odvrne. Ker ima tako poseben odnos do jam, jo tudi žalosti, kadar ljudje trgajo kapnike ali pišejo grafite v jamah. Fotografija je dovolj, če utrgaš kapnik, utrgaš lahko milijon let zgodovine.
Pred leti se je srečala tudi z raziskovanjem krasa na Marsu. S kolegoma iz Italije je na območju Noctis Labyrinthus analizirala svetle nanose z značilnostmi evaporitnih mineralov in prepoznala reliefne oblike, ki kažejo na kraške procese ter nekdanjo prisotnost tekoče vode, verjetno zaradi taljenja ledu ali snega. Na podlagi orbitalnih posnetkov pa ni mogoče potrditi, ali so tam tudi jame. »Da bi to zanesljivo vedeli, bo treba na Mars,« se nasmeje. Nadja je sicer še vedno članica posebne skupine za zunajzemeljske jame pri Evropski vesoljski agenciji, se pa trenutno s tem ne ukvarja več, zanimajo jo bolj zemeljske zadeve.
