Aimee Pugh Bernard, profesorica imunologije na Univerzi v Koloradu, se že od nekdaj zdi, da ne potrebuje veliko spanja. »Sem popolnoma budna. Ne morem ostati v postelji,« pravi. Včasih ne more takoj zaspati, v takih primerih spi le pet ur.
Presenetljivo je, da se naslednji dan kljub temu običajno počuti polna energije. Psa pelje na sprehod, opravi enourni intenzivni trening v telovadnici in še pred osmo uro zjutraj oddela uro in pol dela. Prijatelji so osupli nad njeno sposobnostjo, da s tako malo spanja postori toliko stvari. Toda v njeni družini je to nekaj običajnega, enako velja za njenega očeta in brata, poroča BBC.
Večina od nas potrebuje več spanja. Po najnovejšem pregledu znanstvenih dokazov ameriške Nacionalne fundacije za spanje odrasli, stari od 26 do 64 let, v povprečju potrebujejo od sedem do devet ur spanja v 24 urah.
Zakaj se potrebe po spanju med ljudmi tako zelo razlikujejo, je že dolgo skrivnost. V zadnjih nekaj letih pa so znanstveniki odkrili številne odgovore na to vprašanje. Ugotovili so, da pomembno vlogo igra genetika. Sem sodijo redke mutacije, kakršne imajo ljudje, kot je Bernardova, do več sto precej pogostejših genskih različic. V prihodnosti bi lahko te ugotovitve pomagale zaščititi ljudi, ki ne morejo dovolj spati, pred nekaterimi običajnimi posledicami pomanjkanja spanja.
Razlog za potrebo po manj spanja je lahko genska mutacija
Leta 2019 je Bernardova izvedela, kaj je najverjetneje razlog za njeno izjemno sposobnost, da potrebuje tako malo spanja. Raziskovalna skupina s kalifornijske univerze v San Franciscu je odkrila gensko mutacijo, povezano s trajanjem spanja pri ljudeh. Čeprav so ljudje s to mutacijo odhajali spat ob precej običajnih urah, so se zbujali zelo zgodaj in pogosto spali le od štiri do šest ur in pol na noč. Bernardova je raziskovalcem poslala vzorec krvi in ugotovila, da spada mednje.
To redko dedno stanje se imenuje družinsko naravno kratko spanje (FNSS – familial natural short sleep). V letih po odkritju so znanstveniki prepoznali še več drugih mutacij, povezanih s tem stanjem.
Značilnost FNSS je, da se ljudje kljub malo spanja očitno počutijo povsem dobro, pravi vodja raziskovalne skupine, molekularni biolog Ying Hui Fu. Znanstveniki še vedno raziskujejo, zakaj je tako.
Obstajajo zanimivi dokazi, da genske različice, povezane s FNSS, morda ne povzročajo le krajšega spanja, temveč ljudi, ki jih imajo, tudi ščitijo pred njegovimi posledicami. Mednje sodijo na primer motnje spomina.
Odkritja predstavljajo farmacevtski potencial
Raziskave na tem področju se nadaljujejo, poudarja Ying, in so izjemno pomembne. V zadnjih nekaj letih se zanimanje za možnosti uporabe spoznanj o teh genskih različicah v korist ljudi povečuje. V farmacevtski industriji upajo, da bi lahko odkritja o ljudeh, ki potrebujejo malo spanja, nekoč privedla do razvoja zdravil za zdravljenje motenj spanja ali pa na primer pomagala vojaškemu osebju, da bi lahko učinkovito delovalo z manj spanja.
Znanstveniki morajo zato natančno ugotoviti ne le, ali genske različice ljudi, ki spijo malo, ščitijo pred negativnimi posledicami, temveč tudi, kako natančno to počnejo. Brez teh informacij bi lahko razvili zdravilo z nepričakovanimi stranskimi učinki.
»Razumeti morate, kako deluje,« pravi Ying. »Nočete spati manj, nato pa čez deset, pet ali dvajset let zboleti za alzheimerjevo ali parkinsonovo boleznijo oziroma rakom.«
Na trajanje našega spanja največkrat vpliva genetika
Čeprav so genske mutacije, povezane s FNSS, eden najbolj izrazitih in zanimivih primerov, predstavljajo le majhen del genskih dejavnikov, ki vplivajo na trajanje našega spanja. Znanstveniki ocenjujejo, da je trajanje spanja v 30 do 65 odstotkih dedno pogojeno. To pomeni, da lahko genetika pojasni do 65 odstotkov razlik v trajanju spanja med posamezniki. Znanstveniki so doslej odkrili več sto različnih delov genoma, ki vplivajo na trajanje spanja.
Če bi katero koli od teh pogostih mutacij obravnavali posamično, bi bila povezana le s približno enominutno razliko v trajanju spanja, pravi glavna avtorica raziskave, genetičarka Isabelle Austin-Zimmerman s King's College London. Toda učinki se lahko seštevajo. Pri povprečnem človeku bi lahko genske razlike pojasnile približno 20 minut razlike v trajanju spanja, pravi Austin-Zimmerman.
Doslej je bilo opravljenih le malo raziskav o tem, katere od pogostejših genskih različic lahko ljudi zaščitijo pred posledicami kratkega spanja.
Nedavna raziskava pod vodstvom Chiare Petrosellini, klinične raziskovalke in akademske strokovnjakinje za porodništvo in ginekologijo na University College London, je odkrila dokaze za eno takšno različico. Raziskovalna skupina je preučevala genetiko 343 žensk z bipolarno motnjo, ki so rodile. Na podlagi prisotnosti mutacij, za katere obstaja sum, da vplivajo na spanje, so raziskovalci ocenili njihovo genetsko nagnjenost h krajšemu spanju. Pri ženskah z najvišjo oceno oziroma največjo gensko verjetnostjo, da potrebujejo manj spanja, je bilo za polovico manjše tveganje razvoja poporodne psihoze v primerjavi s tistimi z najnižjo oceno. Podoben trend so ugotovili tudi pri nespečnosti.
Potrebne so dodatne raziskave, vendar raziskovalci domnevajo, da so te posameznice morda že prej v življenju razvile večjo odpornost proti motnjam spanja. To bi lahko ublažilo vpliv motenega spanja v obdobju po porodu na njihovo razpoloženje.
Žal pa genetska nagnjenost h krajšemu spanju ni vedno koristna. Raziskava Austin-Zimmermanove in njene ekipe, ki je zajela precej večjo populacijo (ne le mater z bipolarno motnjo), je namreč pokazala, da so bile genske različice, povezane s krajšim spanjem, na splošno povezane z večjim tveganjem nespečnosti in utrujenosti. Povezane so bile tudi z različnimi duševnimi in telesnimi zdravstvenimi težavami, med drugim z motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD), simptomi depresije in sladkorno boleznijo tipa 2.
To sicer ne pomeni nujno, da kratko spanje ali genetska nagnjenost k njemu povzroča te bolezni. Pomeni pa, da genetska nagnjenost h krajšemu spanju ne zagotavlja zaščite pred temi tveganji.
Ne delujemo vsi dobro z malo spanja
Tisti, ki menite, da lahko povsem normalno delujete z malo spanja, niste vedno najboljši presojevalci lastnega stanja. Ena od raziskav je na primer pokazala, da se je uspešnost zdravih odraslih pri različnih kognitivnih testih nenehno slabšala, ko so jim omejili čas v postelji na samo štiri ali šest ur na noč. Kljub temu so udeleženci po dveh tednih svoje počutje ocenili kot le »rahlo« zaspano.
»Vaše sposobnosti se postopoma slabšajo, hkrati pa se vse manj zavedate tega poslabšanja,« pravi Hans van Dongen, raziskovalec spanja iz Centra za raziskave spanja in zmogljivosti na Univerzi Washington State, ki je sodeloval pri raziskavi.
Seveda še vedno drži, da nekateri ljudje potrebujejo manj spanja kot drugi. Tudi van Dongen je v svojih raziskavah ugotovil, da so nekateri posamezniki odpornejši proti pomanjkanju spanja. Vendar to pomeni, da je razumevanje teh razlik precej bolj zapleteno, kot če bi nekoga preprosto vprašali, koliko ur spi in kako se počuti naslednji dan.
Dolgoročno bi lahko genetska odkritja raziskovalcev, kot sta Austin-Zimmermanova in Ying, pomagala prepoznati ljudi, ki lahko resnično dobro delujejo z malo spanja. Pomagala bi lahko tudi ločiti tiste, ki se sicer počutijo dobro, vendar so kljub temu izpostavljeni večjemu tveganju zmanjšane učinkovitosti. Znanstveniki upajo, da bi lahko sčasoma na podlagi teh spoznanj razvili zdravila, ki bi ljudem s kratkim spancem pomagala povečati odpornost proti njegovim posledicam. Do takrat pa lahko te ugotovitve ljudem pomagajo razumeti, zakaj spijo tako, kot spijo.
