Ko je leta 79 našega štetja Vezuv izbruhnil in pod pepelom pokopal Pompeje, so njihovi prebivalci za seboj pustili skoraj vse, kar je sestavljalo njihovo vsakdanje življenje. Posodo, pohištvo, nakit, orodje, denar in drobne osebne predmete, ki se jim v običajnih okoliščinah verjetno nikoli ne bi odrekli. Skoraj dve tisočletji pozneje so arheologi v eni od pompejskih hiš odkrili nekaj, kar je podobno časovni kapsuli: ostanke lesene omare z vsebino, ki pripoveduje zgodbo o ljudeh, katerih imen najbrž nikoli ne bomo izvedeli.
Omara je stala v hiši ob ulici Via dell'Abbondanza, eni najbolj živahnih prometnic antičnega mesta. Hišo tradicionalno povezujejo z nekim Kornelijem Maksimom, saj so tam nekoč našli napise z njegovim imenom. Toda, kdo je v njej zares prebival in komu so pripadali predmeti, ni mogoče zanesljivo ugotoviti.
Leseno pohištvo se seveda ni ohranilo v takšni obliki, kot ga poznamo danes. Arheologi so na podlagi sledov v prostoru in drobcev lesa rekonstruirali njegovo nekdanjo podobo, predmeti, ki jih je omara hranila, pa so ostali na mestu, kjer jih je pred skoraj dvema tisočletjema pustil njihov lastnik.
Od pincete do stekleničke parfuma
Med najdbami so pinceta, pripomoček za mešanje kozmetičnih pigmentov, steklena posodica za dišave ali mazila, kadilnica za odišavljanje prostorov in bronasta oljenka. Poleg njih so našli keramične, steklene in bronaste posode, lonce ter vrček z zanimivim okrasjem, ki spominja na luske borovega storža.
V omari je bila tudi majhna lesena škatla s svinčenimi utežmi. Arheologi domnevajo, da so bile povezane s trgovsko dejavnostjo katerega od stanovalcev. V pleteni posodici pa se je skrivalo 38 bronastih kovancev.
Vse skupaj spominja na vsebino omare v marsikaterem današnjem domu. Nekaj predmetov za osebno nego, nekaj posode, drobiž, pripomočki za delo in stvari, ki jih hranimo, čeprav jih morda ne uporabljamo več.
Prav takšne najdbe so za arheologe izjemno dragocene. Velike palače, razkošni mozaiki in čudovite freske namreč pripovedujejo predvsem o bogastvu in okusu premožnejših prebivalcev. Drobni vsakdanji predmeti pa razkrivajo navade običajnih ljudi.
Ogrlica, ki je ropotala
Najbolj osebna in morda tudi najbolj ganljiva najdba je ogrlica z najmanj 24 drobnimi obeski. Izdelani so iz različnih materialov, med drugim iz kosti, steklene paste, fajanse (vrsta svetle keramike) in kamene strele. Nekateri imajo obliko rok, stopal, borovih storžev in grozdov, drugi predstavljajo božanstva, med njimi Merkurja in egipčanskega boga Besa.
Takšne ogrlice so v starem Rimu imenovali crepundia. Običajno so jih podarjali otrokom, saj so verjeli, da jih obeski varujejo pred nesrečo in zlimi silami. Imele pa so še eno, povsem praktično nalogo: med otrokovim gibanjem so rožljale, zato so odrasli lažje slišali, kje se otrok nahaja. V času, ko ni bilo sodobnih igrač in elektronskih pripomočkov, je bila takšna ogrlica hkrati okras, zaščitni talisman in nekakšna ropotuljica.
Arheologi sicer opozarjajo, da ogrlica ne dokazuje nujno, da je v hiši ob izbruhu Vezuva živel otrok. Takšne predmete so ljudje pogosto obdržali tudi v odraslosti, kot spomin na otroštvo ali na svoje starše. Morda je torej ogrlica pripadala otroku, ki je nekoč tekal po pompejskih ulicah, ali pa jo je odrasel človek skrbno hranil kot dragocen spomin na davno minule dni. Odgovora ne bomo nikoli izvedeli.
Za denar ni bilo več časa
Posebej zanimivo je, da so v omari ostali tudi kovanci. Zakaj jih lastniki niso vzeli s seboj? Ena od razlag je, da jih je izbruh Vezuva presenetil in so morali dom zapustiti v naglici. Ko je začel iz vulkana bruhati pepel in je mesto zajela katastrofa, verjetno niso razmišljali o tem, kaj vse bi morali odnesti. Toda to so zgolj ugibanja. Ne vemo, ali so stanovalci sploh uspeli pobegniti, niti tega, ali so se predmeti v omari znašli že veliko pred izbruhom. Najdba nam omogoča pogled v njihovo življenje, ne razkrije pa njihove usode.
Pompeji so sicer eno najbolj izjemnih arheoloških najdišč na svetu prav zato, ker je vulkanski pepel mesto ohranil na način, ki ga poznamo le redko. Ulice, hiše, delavnice, trgovine in javna kopališča nam še danes omogočajo vpogled v življenje antičnega mesta.
A medtem ko obiskovalce običajno najbolj navdušujejo čudovite freske in mogočne stavbe, arheologe pogosto presenetijo precej skromnejše najdbe.
Tudi miši so imele svoj dom
Izkopavanja so razkrila še eno zanimivo podrobnost. V amfori, ki je bila shranjena na dvignjenem prostoru v hiši, so našli razdrobljena okostja dveh mladih miši. Tako se je izkazalo, da so imeli prebivalci Pompejev poleg vsakdanjih skrbi, ki jih poznamo še danes, tudi povsem običajne težave z nepovabljenimi živalskimi obiskovalci.
Hišo so začeli raziskovati že leta 1912, ko so odkrili njeno pročelje. Šele zdaj pa so se arheologi med obnovitvenimi deli posvetili tudi nekaterim prostorom v notranjosti. Direktor arheološkega parka Pompeji Gabriel Zuchtriegel je ob odkritju poudaril, da pomen najdbe ni zgolj v posameznih predmetih, temveč v tem, da skupaj razkrivajo navade, delo in spomine nekdanjih prebivalcev.
In prav zato je stara omara tako zanimiva. Ne skriva zaklada v običajnem pomenu besede. V njej ni bilo dragocenega zlata ali neprecenljivih umetnin. Bili so le predmeti, ki jih je nekdo uporabljal, potreboval ali imel rad. Nekaj drobiža, steklenička dišave, posoda in otroška ogrlica. Stvari, ki so bile nekoč del povsem običajnega dne.
Potem pa se je zgodil izbruh Vezuva in ta dan se je za vedno ustavil.
