Morda najbolj presenetljivo in najmanj razumljeno odkritje v sodobni znanosti o nasmehu se skriva v tem, v katero smer dejansko potujejo električni signali po našem živčevju. Intuitivno vsi verjamemo, da je nasmeh zgolj in izključno posledica našega notranjega počutja. Se pravi, da se je zgodilo nekaj lepega, srečni smo, naši možgani to zaznajo in pošljejo signal obraznim mišicam, naj se raztegnejo. Toda nevroznanost razkriva, da je ta avtocesta med možgani in obrazom v resnici dvosmerna. Ta pojav imenujejo hipoteza obrazne povratne zveze (ali angleško: facial feedback hypothesis).
Če to povemo drugače: ne samo da naša čustva vplivajo na to, kako je videti naš obraz, tudi naš obraz neposredno vpliva na naša čustva. Ko aktiviramo mišice, povezane z nasmehom (še posebej tiste ob očeh, kot smo poudarili že v prvem delu feljtona), naši možgani to prepoznajo kot senzorični podatek. Del možganov si reče: »Oh, mišici zygomaticus in orbicularis oculi sta napeti. Očitno se smejimo. To biološko pomeni, da moramo biti veseli.« Kot odgovor na ta goli fizični premik možgani začnejo nemudoma sproščati močno mešanico nevrotransmiterjev. Dopamin za občutek nagrade, serotonin za dvig razpoloženja in endorfine za lajšanje stresa ter bolečine.
S palčko med ustnicami
To teorijo sta leta 2012 na briljanten in izjemno natančen način eksperimentalno testirali psihologinji dr. Tara Kraft in dr. Sarah Pressman z Univerze v Kansasu. V raziskavi sta udeležence prosili, naj rešujejo izjemno stresne miselne in motorične naloge. Morali so, kot primer, roke potapljati v ledeno mrzlo vodo, pri tem pa so morali na določen način v ustih držati jedilne palčke. Nekateri so palčke držali z ustnicami, kar je ustvarilo nevtralen obrazni izraz, drugi so palčke držali z zobmi na način, ki je mišice prisilil v obliko nasmeha.
Udeleženci se sploh niso zavedali, da se dejansko »smejijo«, prepričani so bili, da gre zgolj za nenavadno oviro pri reševanju naloge.
Rezultati so bili za psihologijo osupljivi. Tisti z umetnim nasmeškom so imeli med stresno nalogo bistveno nižji srčni utrip, hitreje so se umirili in so poročali o občutno manjšem subjektivnem občutku stresa kot tisti z nevtralnim izrazom. Gola mišična akcija na obrazu je torej pretentala možgane in umirila celoten simpatični živčni sistem, ki običajno divja v stanju stresa. Nasmeh je deloval kot biološko stikalo za umiritev.
Dr. Sarah Pressman je izsledke te pomembne raziskave, ki so jo objavili v reviji Psychological Science, povzela z zelo praktičnim nasvetom: »Naslednjič, ko boste obtičali v prometnem zamašku ali doživljali kakšen drug stres, poskusite za trenutek obdržati nasmeh na obrazu. Ne samo da vam bo to psihološko pomagalo stisniti zobe in potrpeti, ampak bo morda dejansko koristilo tudi zdravju vašega srca.«
Otipljivo orodje
Vidimo torej, da nasmeh ni zgolj pasiven odsev sreče, temveč aktivno, otipljivo orodje za njeno ustvarjanje. Je nekakšen dovršen biološki most med našim zavednim umom in avtonomnim telesom ter popoln evolucijski ščit pred stresom sodobnega sveta.
Ko razumemo pravo mehaniko nasmeha, ta ne izgubi svoje čarovnije. Nasprotno, postane še bolj fascinanten. Je močan vgrajen mehanizem, ki ga nosimo s seboj od rojstva, sposoben prelisičiti naš lasten živčni sistem takrat, ko to najbolj potrebujemo.
Toda biologija posameznika in njegova notranja biokemija sta samo prvi korak v tej zgodbi. Kaj pa se zgodi, ko se ta skrbno uravnana nevrološka mehanika sreča z drugim človekom? Kako lahko en sam, morda celo neizgovorjen premik kotičkov ustnic sproži pravo verižno reakcijo v možganih nekoga drugega? In zakaj je nasmeh po mnenju nevroznanstvenikov najbolj nalezljiva stvar na našem planetu?
O tem pa v naslednjem delu našega feljtona.
