Običajno od smrti glasbene zvezde mine kar nekaj let, če ne desetletij, preden se filmska industrija odloči vnovič obuditi staro slavo in na račun nostalgije poslušalcev in gledalcev požeti dodaten dobiček. Freddie Mercury je recimo šele 27 let po smrti dobil prvi igrani biografski film, od slovesa Michaela Jacksona je moralo miniti 17, od smrti Whitney Houston pa 10 let. Nekaj glasbenih zvezd je po drugi strani svoje biografije dobilo že za časa življenja, v zadnjem času so denimo precej odmevali filmi o Bruceu Springsteenu, Eltonu Johnu in Robbieju Williamsu.
V preteklosti so filmski studii glede tega razmišljali nekoliko drugače in so biografske filme snemali ne kot poklon preteklosti, temveč v upanju na večji izkoristek še aktivnih zvezd. K zvezdnikom, ki so sodelovali pri snemanju svojih biografij, gre tako prišteti tudi Ala Jolsona, enega največjih pevcev in igralcev z začetka 20. stoletja. Proslavil se je z značilnim čustvenim načinom petja, nastopi v broadwayskih predstavah in predvsem z vlogo v filmu Pevec jazza (The Jazz Singer, 1927), prvem celovečernem zvočnem filmu s sinhroniziranim govorom in petjem, ki je predstavljal prelomnico v zgodovini kinematografije. Od premiere njegove filmske biografije z naslovom Jolsonova zgodba (The Jolson Story) letos mineva 80 let, nastala pa je v času, ko Jolsonova slava še ni povsem zbledela. Film, ki je vnovič obudil njegovo zamirajočo slavo, je bil velikanska uspešnica v povojnih ZDA in je gledalcem ponudil idealizirano različico zgodbe o obubožanem priseljencu, ki mu s trdim delom in dobršno mero sreče uspe vzpon med največje zvezde svojega časa.
Zgodba Ala Jolsona se je začela leta 1886, morda kakšno leto prej ali kasneje, saj takšnih malenkosti, kot je rojstvo otroka, v vasici Seredžius v Litvi (tedaj del ruskega imperija) niso posebej vestno beležili. Bil je peti otrok v globoko verni judovski družini, ki se je sčasoma s trebuhom za kruhom izselila čez lužo. Al Jolson, ki je tedaj uporabljal še svoje pravo ime Asa Yoelson, je večino dni preživljal na vogalih washingtonskih ulic, kjer je z bratom prepeval in z zaslužkom poskušal okrepiti družinski proračun. Sčasoma so mu ponudili prepevanje v cirkusu, kjer se je zelo izkazal, pot pa ga je vodila do prepevanja v raznih gledaliških predstavah.
Rasistična zapuščina
Čeprav je Jolson veljal za človeka, ki ga je motila neenaka obravnava temnopoltih in se je pri gledališkem delu menda večkrat postavil zanje, je svojo kariero v veliki meri zgradil tako, da je na odrih prepeval z obrazom, prebarvanim s črno barvo. Tako imenovani črni obraz ali po angleško blackface je bil tedaj razširjena praksa, pri kateri so si belski glasbeniki obraz premazali s črno barvo in na odru uprizarjali stereotipne podobe temnopoltih. Pri tem so večinoma kradli iz bogate glasbeno-plesne zapuščine afroameriške skupnosti, ob tem pa s karikiranimi upodobitvami žalili njihove temnopolte člane. Da gre za izrazit rasizem, je stališče, ki ga v prvi polovici 20. stoletja ni delil skoraj nihče. V tistem času je bil blackface povsem običajen del predstav in muzikalov, nekateri temnopolti glasbeniki in kritiki pa so v Jolsonu videli celo zaveznika, saj da je njihovo kulturo približeval belskemu občinstvu.
S črno premazanim obrazom je Jolson nastopil tudi v filmu Pevec jazza, ki velja za nemara največjo prelomnico v vsej filmski zgodovini. Gre namreč za film, katerega izid je naznanil konec ere nemih filmov. Da je glavno vlogo odigral Jolson, je bilo kar primerno, saj scenarij ohlapno temelji na njegovi življenjski zgodbi: reven mladenič se upre očetu, zapusti strogo judovsko tradicijo in uspe kot zabavljač. Uspeh filma Pevec jazza je Jolsonovo priljubljenost še utrdil in ga predstavil tudi filmskemu občinstvu ter mu zagotovil številne druge filmske vloge in glasbene projekte.
Zahtevno snemanje
Že sredi dvajsetih let so ustvarjalci ugotovili, da je Jolsonova življenjska zgodba odlična osnova za film. Dve desetletji pozneje pa so pri Columbii ocenili, da si zasluži pravo biografsko upodobitev. Jolson je bil tedaj star že skoraj 60, in čeprav si je močno želel v filmu igrati samega sebe, se producenti s tem niso strinjali, saj je scenarij tematiziral predvsem njegovo mladost. Jolson je nato lobiral, da bi ga odigral kateri od čednih in že uveljavljenih ustvarjalcev mlajše generacije, denimo James Cagney ali Danny Thomas, a se pri studiu Columbia niso strinjali. Za vlogo so najeli Larryja Parksa, ki je dotlej nastopal predvsem v manjših vlogah. Igralec, ki je za vlogo Jolsona prejel oskarjevsko nominacijo za najboljšega igralca, je kasneje povedal, da je bilo snemanje zelo zahtevno. Zlasti zato, ker je bil vseskozi prisoten Jolson, ki je nezaupljivo spremljal vsako njegovo kretnjo. »Znano je, da nikoli ni bil prav zelo zadovoljen z mano,« je dejal kasneje. Režiser Alfred E. Green je popustil Jolsonu, ki je na vsak način želel biti v filmu, in ga od daleč posnel, kako na odru izvaja skladbo Swanee s črno barvo na obrazu. Eden od kamnov spotike na snemanju je bilo tudi petje – Parksov vokal ni bil tako močan kot Jolsonov, zato je ta znova posnel svoje pesmi in studiu za to zaračunal 25.000 dolarjev (danes bi to znašalo okoli 460.000 dolarjev).
Olepšan prikaz
Glede na to, da gre za biografski film, je v scenariju presenetljivo veliko izmišljotin. Resnične dogodke iz Jolsonovega življenja so močno predrugačili, in sicer tako, da se jih je dalo lepo zapakirati v zgodbo o revnem dečku, ki s talentom in trdim delom postane velika zvezda.
Jolson, ki je pri ustvarjanju filma aktivno sodeloval, ni imel nikakršnih zadržkov glede tega, da se scenarij mestoma precej odmika od resnice. Še več, prav on naj bi bil tisti, ki je še posebej aktivno zagovarjal idejo, da mora film gledalcem predstavi zgodbo o uresničitvi ameriškega sna: če je človek pripravljen trdo delati, mu uspeh ne uide. Dejstvo, da je bil trikrat poročen, film zamolči in kot njegov ljubezenski interes izpostavi žensko z imenom Julie Benson (odigrala jo je Evelyn Keyes). Gre za psevdonim, saj Jolsonova tretja žena Ruby Keller, na kateri je lik osnovan, ni hotela imeti nič s filmom in ni dovolila, da se uporabi njeno ime. S studiem se je celo dogovorila, da ji plačajo 25 tisočakov, da filma ne bo javno kritizirala. Naložba se je izkazala za pametno. Jolsonova zgodba je postala velikanska uspešnica, ki je navdušila gledalce in se uvrstila visoko na seznam najbolj donosnih filmov leta 1946. Tudi kritiki so bili radodarni s pohvalami. Hvalili so Parksovo igro, lahkoten ton, dobro glasbo in izvrsten prikaz šovbiznisa tistega časa. Tri leta kasneje je izšlo nadaljevanje Jolson znova poje (Jolson Sings Again), ki je prav tako poželo velik uspeh.
